Matematika je dokaj enostavna. Če je ožina zaprta več kot šest tednov, prvim državam že začne zmanjkovati zalog nafte. Cena na borzi v tem času narašča in določen segment prebivalstva si tega ne more več privoščiti. Če ožina ostane zaprta za stalno, pa je po mnenju analitikov nova ravnotežna cena višja od 150 dolarjev za sod. Že cena nad 100 dolarjev za sod privede do višje verjetnosti za recesijo. Prebivalci in podjetja, lahko pa tudi državni proračun, tako vedno večji delež svojih prihodkov namenjajo za energente. Lahko rečemo tudi, da je davek na svetovno gospodarstvo tako visok, da privede do nižje gospodarske rasti. Ujete so tudi centralne banke, ki težave ne morejo rešiti, primorane so celo dvigati obrestno mero, da zadušijo inflacijo. Ob višjih cenah energije tako zmagovalcev, razen tistih, ki imajo nafto in jo lahko prodajajo po višjih cenah, ni. Glede politike centralnih bank vseeno lahko pričakujemo, da se bodo odločile v zadnjem trenutku in da potihem, predvsem v Evropi, ne želijo višati obrestne mere, saj je gospodarstvo že tako zelo krhko.
Ta šok tudi ni prvi. Nekaj podobnih smo v zgodovini že videli. V prvi fazi je ob podobnih šokih S&P 500 najprej izgubil okoli sedem odstotkov vrednosti. Zgodovina kaže, da se po nekaj tednih začne faza prilagajanja novim razmeram, šele nato sledi okrevanje. To je odvisno od velikosti šoka, vendar so bili delniški trgi ob podobnih primerih čez 12 mesecev večinoma pozitivni, v določenih primerih so donosi znašali tudi več kot trideset odstotkov. Če recimo cena nafte ostane na 150 dolarjih, se bomo tudi na to nekako navadili. Je pa to ogromen šok, ki bo terjal prilagoditve marsikaterega procesa. Poglejmo recimo Slovenijo, ki uvozi za 4 do 5 milijard evrov energije (odvisno od cene na globalni ravni). Če se ta znesek poviša za milijardo evrov, to pomeni, da bo vsak prebivalec izgubil v povprečju 500 evrov na leto. Ali bo del tega pokrila država ali podjetja z nižjimi maržami, je seveda vprašanje, ampak številke niso majhne.
Hormuška ožina tako ni zgolj geografska točka, temveč sistemski sprožilec finančnih ciklov: energetski šoki se prelijejo v inflacijo, monetarno politiko in diskontne stopnje, ki določajo vrednotenja. Kratkoročna volatilnost ostaja povišana, vendar zgodovinski vzorci kažejo, da trgi takšne šoke s časom absorbirajo. Ključno ostaja razumevanje časovne dinamike in disciplinirano upravljanje tveganj – energija namreč ne določa le smeri inflacije, temveč tudi tempo celotnega finančnega cikla. Če pa se ožina dolgoročno odpre, lahko pričakujemo visoko rast cen določenih delnic.