Medtem ko je voditelj Tilen Artač na odru Cankarjevega doma iz občinstva izvabljal salve smeha, ko je pevka Maja Keuc prepevala še zadnji refren in ko so finalisti za slovensko gazelo nestrpno čakali razglasitev, je v ozadju potekala napeta tekma s časom: kako časopis, v katerega smo ujeli nekaj utrinkov dogajanja, ki se je prav tisti hip odvijalo pred očmi gledalcev, v slabe tri četrt ure dostaviti v njihove roke.
Šlo je za las. Med drugim zahvaljujoč gospodarskemu ministru Logarju, ki si je odmerjene tri minute za govor interpretiral liberalno, kot pač pritiče demokratu. Ob sedmi uri in trideset minut, ko naj bi že izvedeli, kdo so letošnje zlata, srebrna in bronasta gazela, tako nismo bili niti blizu razglasitve – časopisa brez fotografije, ki bi ovekovečila vrhunec večera, pa pač nismo mogli poslati v tiskarno.
Producentka Maša Kljun je zato v zaodrju zagnala časovno kombinatoriko in na mestu samem iz scenarija neusmiljeno rezala ta in oni spev, urednica Tatjana Tanackovič pa je nastopajoče hitela priganjati z odra Linhartove dvorane.
Ob sedmi uri in štirideset minut je tako vendarle nastala fotografija zmagoslavnega trenutka, ko je Nektar Natura postala 26. slovenska gazela. Fotografa sta besno pritiskala sprožilce, novinarka na terenu je postavila zadnjo piko, šef deska pripel fotografijo in prižgal zeleno luč. Naslovnica časnika Dnevnik je bila zrela za tisk in stroji so se zavrteli.
Da so cenjeni obiskovalci finala gazel še toplo časopisje prejeli isti večer – praktično hkrati s kozarcem penine –, je poskrbel Jernej Potočnik. Da je pot vroče robe iz Vevč do centra mesta tekla kot namazana, pa Peter Pulin.
Slabih 45 minut pozneje je 200 izvodov časnika z druge strani Ljubljanice vendarle prispelo v roke pražnje oblečenih gostov prireditve. Ti, med njimi zlasti novopečene gazele, pa se nato kar niso mogli načuditi, kako so lahko še pred nekaj minutami bučno ploskali v dvorani, zdaj pa so v rokah držali svoj najljubši časnik s fotografijo istega zgodovinskega trenutka.
