Opozicija za zdaj ne najde skupnega jezika, s katerim bi lahko spretneje stopala na prste vladni koaliciji Janeza Janše, ki je že v času medvladja, nato pa tudi s prvimi potezami v stotih dneh od zaprisege dala jasno vedeti, da bo na številnih področjih od zdravstva do zunanje politike gojila tako rekoč diametralno drugačno politiko od svojih predhodnikov. Eden od vzvodov poenotenja levoliberalnega bloka je na papirju vlada v senci v organizaciji Gibanja Svoboda, ki je začela delovati danes. Cilj vlade v senci ne bo le kritika aktualne oblasti, ampak zlasti priprava alternativnih ukrepov.
Koordinacijo področja zdravstva, ki ga prepoznavajo kot prioritetno, bo prevzel predsednik Svobode Robert Golob. Vodenje preostalih področij pa bodo prevzeli še drugi člani iz vrst Svobode, področje starejših in socialne varnosti Alenka Bratušek, mladih in znanja Vinko Logaj, gospodarstva in javnih financ Klemen Boštjančič. Energetiko in infrastrukturo bo vodil Jure Leben, področja varnosti, reda in miru, ki po Golobovih besedah predstavljajo državotvorne resorje, pa Matej Grah. Mesto vodje kabineta predsednika vlade v senci bo zasedla Mojca Seliškar Toš, generalne sekretarke pa vodja podmladka Svobode Nika Podakar.
Košarica za Svobodo
Vladi v senci se ni pridružil nobeden od povabljenih partnerjev: vabilo Golobovih so zavrnili tako v SD in Prerodu kot v Levici. Iz SD so že julija po napovedi Svobode sporočili, da ne potrebujejo okvirov, v katerih pravila postavlja ena politična stranka. »Iz izkušenj preteklega mandata vemo, da lahko preveč toga politična partnerstva omejujejo uresničevanje socialnodemokratskih politik in vrednot,« so povedali takrat. Iz Preroda so košarico v javnosti tedaj pojasnili z besedami, da dajejo prednost projektnemu sodelovanju. V Levici so odgovor odložili, saj da morajo zadevo predebatirati interno, nato pa se nazadnje tudi sami niso odločili za ta korak. Predvidoma naj bi prihodnji teden na programski konferenci stranke razpravljali o načinu delovanja v opoziciji.
Svobodi, ki ima v državnem zboru največ, kar 29 poslancev, je s povabilom želela povezati in načelovati opoziciji, ki pa je, kot je jasno iz razpleta, po prvih sto dneh vlade neenotna in dezorientirana v političnem prostoru. To je pokazala tudi Svobodina vložitev ustavne obtožbe proti premierju Janezu Janši zaradi proizraelskega obrata v zunanji politiki, ki so jo sopodpisali v Levici, ne pa v SD. Golobovi so obema partnericama dali okroglo uro časa za branje več kot 50 strani dolgega predloga. Socialni demokrati so kmalu zatem v odgovoru na dogajanje napovedali interpelacijo zoper zunanjega ministra Toneta Kajzerja.
Opozicija brez skupnega jezika
Dosedanje neuspešno oblikovanje opozicijskega bloka je za Dnevnik komentiral politolog dr. Marinko Banjac: »Opozicija je vsaj do zdaj pokazala zgolj to, da ne zna in da ni pripravljena. Levica ima težave z lastno konsolidacijo, predvsem v razmerju do Vesne. SD je že pregovorno pragmatičen in takten ter je dejansko velika cokla leve opcije. Svoboda pa nadaljuje podobno igro oziroma odnos do obeh omenjenih strank, kot ga je imela v času, ko so bili na oblasti. Je vsaj navzven deloma kooperativna z Levico, manj s SD.« Po oceni sogovornika je s tega vidika tudi Golobovo izrekanje, ki je bolj ali manj omejeno na družbena omrežja, nekaj, kar da ne dela usluge vsej opoziciji: »Saj onemogoča, da bi bilo vsaj na videz, če že substancialno ne, delovanje opozicije videti enovito in koherentno.«
»Menim, da bodo predvsem rezultati referenduma o omnibusu in rezultati na lokalnih volitvah kazalnik za opozicijske sile, kje so in ali bo nemara potrebno veliko resetiranje. Pa ne tako, kot so ga naredili v SD po Tanji Fajon, ko so pritisnili na gumb, niso pa uvideli (ali pač), da gumb ne dela,« razmišlja sogovornik z ljubljanske fakultete za družbene vede. Na drugi strani opaža, da so prvih sto dni vlade zaznamovale šablonske poteze in na prvi pogled precejšnja zadržanost, z izjemo zunanjepolitičnega področja. »Ob prevzemu resorjev so ministri kot po pravilu poročali o finančnih luknjah, nepravilnostih in drugih težavah, ki naj bi jih podedovali od predhodnikov na položajih. Seveda je namen tega povsem jasen, vnaprej legitimirati nadaljnje poteze,« je jasen Banjac.
Prvih sto dni kot priprava na velike poteze
»Obenem pa so pohiteli s tistim, kar je moralo biti narejeno takoj, in sicer zbližanje z Izraelom, kar je v javnosti najbolj odmevalo skozi odprtje izraelskega veleposlaništva. Bistveno se je odvilo skrito pred očmi javnosti, in sicer so se na isti dan srečali predstavniki gospodarstva obeh držav. Vse drugo je trenutno bolj v obliki napovedi in delanja nastavkov, kar je po moji oceni tudi bistvena značilnost tega obdobja,« še meni izredni profesor politologije s FDV.
Čeprav se je že do zdaj zdela politična krajina razburkana, tudi zaradi vložitve omnibus zakona, ki je prišel še pred samim konstituiranjem vlade, je namreč v njegovih očeh vse skupaj zgolj tlakovanje poti za naprej. V tem kontekstu je treba brati tudi precejšen fokus vladne koalicije na vložitev posvetovalnih referendumov, ki sledijo naslednji mesec. »Z njimi želijo mobilizirati svoje volilce tudi za lokalne volitve, obenem pa zasuti vse volilno telo, da bodo referendume, ki so že tako vse bolj na slabem glasu, ljudem še bolj priskutili.«
Kaj želijo s tem doseči?
»S tem bodo vnaprej razorožili opozicijo ali druge akterje, da bi bili uspešni na morebitnih referendumih o zakonih, ki jih bodo predlagali zdaj, ko bo šlo zares. V napovedih vidimo, kaj vlada namerava, in namerava točno to, kar so napovedovali oziroma je napovedoval predvsem Janša. Pomemben bo kulturni boj in poskusi radikalnega zmanjšanja vpliva sredstev progresivnemu delu civilne družbe, hkrati pa vzpostavljanje (skrajno) desnih civilnodružbenih vozlišč po vzoru iz časa Orbanove Madžarske. Prav tako reforma izobraževanja, kjer lahko pričakujemo tlakovanje ugodnih razmer za privatizacijo, enako velja za področje zdravstva. Bistveni pa bodo veliki projekti, kamor se bodo vlagala državna sredstva v tem obdobju, predvsem na področju obrambe ter energetske in tehnološke infrastrukture,« razmišlja Banjac. Na eni strani smo torej v prvih sto dneh videli začetke vladnih premišljenih načrtov, na drugi pa nekonsolidirano opozicijo.