Ob novici, da Slovenija kupuje 3000 raket zrak–zemlja, se najprej zastavlja preprosto vprašanje: s katerih letal jih bo sploh izstreljevala? Slovenska vojska nima lovcev ali klasičnih jurišnih letal. Na ministrstvu za obrambo so za Dnevnik pojasnili, da so rakete namenjene pilatusom PC-9M hudournik, ki jih opredeljujejo kot lahka bojna letala. Slovenska vojska jih ima devet.
Hudourniki so javnosti bolj znani kot šolska letala. Namenjeni so nadaljevalnemu šolanju pilotov in osnovnemu bojnemu usposabljanju, vendar imajo pod krili tudi nosilce za orožje. Z njimi je zato mogoče napadati cilje na tleh in podpirati kopenske enote. Prav temu bodo namenjene rakete z dometom približno treh kilometrov, ki jih kupuje ministrstvo.
Prvih 1500 naj bi vojska prejela leta 2028, drugo polovico leto pozneje. Koliko bo naročilo stalo, še ni znano, saj javni razpis ni končan. Del raket bo shranjen v bojnih zalogah, del pa bodo piloti in usmerjevalci združenih ognjev, ki s tal določajo cilje in vodijo napade iz zraka, porabili za urjenje.
Koliko od devetih Hudournikov je operativnih in koliko raket ima vojska že zdaj, ministrstvo ni razkrilo. Podatki o operativnosti, usposobljenosti in zalogah streliva po njegovih navedbah namreč niso javne narave. Prav tako ni odgovorilo, ali bodo rakete namenjene samo slovenskim letalom ali tudi zavezniškim silam. Znano je torej, koliko raket kupujemo in koliko letal imamo, ne pa tudi, na podlagi kakšne porabe je bila določena količina 3000 kosov.
Predvsem za šolanje in urjenje
Prav izbira te vrste streliva se zdi nenavadna obramboslovcu in nekdanjemu evropskemu poslancu Klemnu Grošlju. Po njegovih besedah gre za nevodene rakete, pilatusi pa so kljub možnosti oborožitve predvsem učna in vadbena letala. »To je predvsem šolska in trenažna zmogljivost. Pilatusi niso ravno nekaj, kar bi lahko uporabljali v velikem obsegu,« je povedal.
Po njegovem je bistveno vprašanje, kakšno vojsko ima Slovenija in katero opremo ta najbolj potrebuje. Slovenska vojska je po svoji sestavi predvsem kopenska, zato bi morale imeti prednost zmogljivosti, ki jih zahtevajo sodobni spopadi na tleh. »Razvijati bi bilo treba tisto, kar je povezano s tem, kar Slovenska vojska dejansko je – od brezpilotnikov naprej. FPV-brezpilotniki so danes zelo aktualni in praktično vse vojske vlagajo v to tehnologijo,« je dejal. Namesto raket bi bilo po njegovi oceni mogoče naročiti drugo strelivo ali opremo, ki bi bila dobavljena v istem obdobju. Ob tem je pripomnil: »Če imajo vse druge zmogljivosti in zaloge že tako polne, da je to edino, kar jim še manjka, potem bi tak nakup razumel. Glede na javno znane potrebe vojske pa se mi takšna razlaga ne zdi verjetna.«
Tudi te rakete štejejo v obrambne izdatke
Ministrstvo je ob napovedi nakupa poudarilo, da ta ni neposredno povezan z zavezami države do Nata o povišanju obrambnih izdatkov na dva odstotka bruto domačega proizvoda. To po Grošljevih besedah ne pomeni, da vrednost raket ne bo vključena v obrambno porabo. Ministrstvo je najverjetneje želelo povedati, da nakup ni del katere od ciljnih zmogljivosti, ki jih mora Slovenija razviti v okviru zavezništva, denimo srednje bataljonske bojne skupine. »Vsekakor pa nakup šteje v dva odstotka BDP ne glede na to, ali je del ciljne zmogljivosti ali ne. O tem ni nobenega dvoma,« je poudaril. Dopušča pa, da je ministrstvo denar za rakete načrtovalo že prej in jih zato ne bo plačalo iz dodatnih sredstev za povečevanje obrambnega proračuna. Vrednost posla bo kljub temu mogoče prikazati kot obrambni izdatek.
Ministrstvo nakup opisuje kot redno dopolnjevanje zalog bojnih sredstev za letalstvo. Ker ne razkriva sedanjih zalog, števila operativnih letal niti predvidene letne porabe, javnost te razlage ne more preveriti. Preprost preračun pokaže približno 333 raket na vsakega od devetih hudournikov, vendar brez manjkajočih podatkov niti ta številka ne pove, ali gre za običajno dopolnitev zalog ali za orožje, ki bi lahko glede na druge potrebe vojske še počakalo. Ti podatki namreč, kot so zapisali na ministrstvu, »niso javne narave«.