Zavetišča so polna, zato dobra petina občin nima zagotovljene oskrbe zapuščenih živali. Takšen kaos je povzročila oktobra 2021 uveljavljena novela zakona o zaščiti živali, s katero so imetnikom zavetišč naložili, da morajo stroške dnevne oskrbe za čas od 30. do 120. dneva, ko je žival v zavetišču, sami financirati. Ti so zaradi občutno povečanega finančnega bremena takšno zakonsko ureditev izpodbijali na ustavnem sodišču in predlagali, naj jo razveljavi. Toda ustavni sodniki so pobudo s šestimi glasovi proti dvema zavrnili kot očitno neutemeljeno. Pojasnili so, da zato, ker imetniki zavetišč trditve o visokih stroških oskrbe živali niso konkretizirali.
Ustavno sumljiv predpis
Tri sodnice so dale ločena mnenja. Dr. Katja Šugman Stubss pritrdilno, dr. Špelca Mežnar in dr. Neža Kogovšek Šalamon pa odklonilno. Šugman-Stubss je ocenila, da pobudniki niso izkazali, da bi jih veljavna ureditev finančnega bremena »(morebiti) pahnila na rob insolventnosti«. Če bi to dokazali, je navedla, bi se nagibala k drugačnemu izreku. Vodilo njene odločitve v tej zadevi je bila predvsem skrb za živali. »V tej luči je tudi več kot le nekolikanj nenavadno, da so bili imetniki zavetišč precej bolj zadovoljni s staro ureditvijo, ki je dovoljevala usmrtitev živali po 30 dneh, če je ni bilo mogoče oddati. Argument za to ureditev pa je bila izognitev finančnemu bremenu,« je v pritrdilnem ločenem mnenju med drugim zapisala ustavna sodnica Katja Šugman Stubss.
Sodnica Špelca Mežnar se ni strinjala z večino, da je pobuda za oceno ustavnosti v tem primeru očitno neutemeljena. »Predpis, s katerim država zasebnikom (imetnikom zavetišč) naloži stroške trimesečne oskrbe zapuščenih živali, pri tem pa ne uredi virov, iz katerih naj takšno oskrbo zavetišča financirajo, je z vidika živalske dobrobiti ustavno sumljiv. Če imetnik zavetišča ni sposoben zagotoviti finančnih sredstev za nujno (minimalno) dnevno oskrbo (hrano, zavetišče in veterinarsko varstvo), je lahko prisiljen v izbiro rešitev, ki so za živali še mnogo slabše: varčevanje pri potrebni hrani in namestitvi, nezadostno veterinarsko varstvo, izpustitev živali na prosto ali celo (najslabše) usmrtitev. Ne gre torej le za to, da nova ureditev za pobudnike predstavlja višje stroške poslovanja, pač pa tudi in predvsem za to, da nova ureditev poslabšuje varstvo živalske dobrobiti. Zavzemala sem se, da bi pobudo sprejeli v obravnavo in očitek o neskladju z ustavo obravnavali po vsebini,« je še zapisala ustavna sodnica Mežnar.
Šest oglobljenih županov
Sklepa, da je ustavna pobuda očitno neutemeljena, ni podprla niti sodnica Neža Kogovšek Šalamon. Po njenem mnenju pobudniki utemeljeno opozarjajo na ustavnopravno problematične vidike ureditve plačevanja oskrbe zapuščenih živali. »Ustavnopravno sporno je, če zakon organizaciji nalaga zakonske obveznosti, ne zagotovi pa sredstev za izvajanje teh obveznosti na način, da bi se zagotavljala dobrobit živali, kar bi bilo v javno korist,« je navedla ustavna sodnica Neža Kogovšek Šalamon.
Imetniki zavetišč večine ustavnih sodnikov niso prepričali o nevzdržnem položaju, v kakršnem so se znašli, so ga pa očitno zaznali na kmetijskem ministrstvu, saj pripravljajo novelo zakona o zaščiti živali, s katero bodo spremenili tudi način financiranja zavetišč. Ta so polna, zato kar 56 občin nima sklenjene pogodbe o oskrbi zapuščenih živali, čeprav so po zakonu to dolžne storiti. Ker zavetišča nimajo dovolj prostora, sklepanje pogodb z občinami zavračajo, država pa zaradi nesklenjenih pogodb odgovornim osebam občin izreka globe. Doslej so izdali enajst odločb o prekrških. V petih primerih so županu izrekli le opomin, ker je občina vmes sklenila pogodbo z zavetiščem, v šestih primerih pa globo.
