Izgorelost je po mednarodni klasifikaciji opredeljena kot stanje skrajne energetske izpraznjenosti in izčrpanosti, ki lahko vodi v popoln čustveni in telesni kolaps. Sindrom izgorelosti naj bi bil posledica kroničnega stresa na delovnem mestu, ki nastane zaradi prevelikih obremenitev na delovnem mestu in pretirane želje po perfekciji.
Izgorelost se po ugotovitvah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) najpogosteje pojavlja v delovnih okoljih, za katera so značilni velik časovni pritisk, previsoke delovne zahteve, konflikti v delovnem okolju in nejasnost vlog, pomanjkanje povratnih informacij ter nizka stopnja avtonomije zaposlenih. »Dodatne dejavnike tveganj v organizacijah predstavljajo značilnosti, kot so stroga hierarhija ter nasprotja med notranjimi vrednotami organizacije in vrednotami, ki jih organizacija komunicira navzven,« ugotavljajo na NIJZ.
Čeprav je izgorelost v letu 2024 predstavljala le 0,03 odstotka vseh bolniških odsotnosti v Sloveniji, pa skrbi podatek, da se ta sindrom zadnja leta močno povečuje. Po podatkih NIJZ se je število primerov izgorelosti od leta 2014, ko jih je bilo zabeleženih 208, lani zvišalo na 1810, število izgubljenih delovnih dni na ta račun pa s 4980 na kar 96.698. Ob tem se je povprečno trajanje bolniškega staleža zaradi izgorelosti v zadnjem desetletju povečalo z nekaj manj kot 24 dni na 53,4 delovnega dne.
»Leni delavci ne izgorevajo«
K izgorevanju so bolj nagnjeni posamezniki s storilnostno pogojeno samopodobo, ki vrednotijo same sebe na podlagi zunanjih potrditev, pojasnjujejo na NIJZ. »Vzroki za izgorelost so večplastni, izhajajo iz neurejenih in stresnih delovnih pogojev, neugodnih življenjskih okoliščin, kot so na primer težave v partnerskem odnosu ali finančne skrbi, in osebnostnih značilnosti pri zaposlenem. Praviloma gre za zelo zavzete osebe z močno notranjo motivacijo za delo, ki se z delom izčrpavajo skozi daljše obdobje, pri čemer zapostavljajo potrebo po počitku in regeneraciji. Takšne osebnostne značilnosti so lahko posledica vzgoje in ponotranjenih visokih zahtev in pričakovanj okolja,« pravijo na NIJZ.
»Leni delavci ne izgorevajo, izgorevajo tisti, ki jim je mar, tisti pridni, vestni, odgovorni, zanesljivi in predani, ki želijo svoje delo opraviti čim bolje. Dolgotrajna napetost, notranji pritiski in stalna zahteva po popolnosti jih počasi vodijo v izgorevanje, ki ga pogosto prepoznajo šele, ko je že prepozno,« pojasnjuje Tina Bončina, doktorica medicine, psihoterapevtka in avtorica knjige Izgorelost: si upate živeti drugače. Izgorelost se, kot opozarja stroka, razlikuje od običajne delovne izčrpanosti. Medtem ko je slednja normalna posledica prekomernega dela, ki jo lahko odpravimo s počitkom, pa pri izgorelosti zgolj počitek ne zadostuje.
Tri stopnje izgorevanja
Izgorevanje se razvija postopoma in poteka v treh stopnjah. Med prvo stopnjo izgorevanja se človek sicer počuti vse bolj izčrpan, vendar ta občutek potlači. Ker zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, jo poskuša nadomestiti s še večjim delovnim naporom. Deloholizem se izmenjuje s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo …, piše na spletnih straneh Inštituta za razvoj človeških virov. »Ti ljudje obenem opuščajo vse več stvari, ki so nujne za zdravo življenje, kvalitetne odnose, gibanje, hobije, zdravo prehranjevanje,« dodaja Bončina.
Pri drugi stopnji se tesnobnost povečuje, pogosto prihaja tudi do paničnih napadov, človeka mučijo glavoboli, bolečine v želodcu … Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se človek počuti ujet. Manjša učinkovitost pomeni manj pohval, zaradi česar je deloholik čedalje bolj razočaran nad sabo. Da bi te občutke omilil, si še bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale.
Izčrpavanje naposled pripelje do tega, da človeku zmanjka energije, čemur sledi psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za to tretjo stopnjo je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Hudo razočaranje nad sabo in drugimi utegne sprožiti močno depresivno epizodo, pogosto sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap, še piše na spletnih straneh Inštituta za razvoj človeških virov.
Izgorelost (še) ni opredeljena kot bolezen
Kljub enormnemu porastu primerov izgorelosti, tako pri nas kot v svetu, ta po mednarodni klasifikaciji ni uvrščena med poklicne bolezni. Na ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da je to zato, ker naj bi jo bilo težko objektivno dokazati. Uvrstitev med poklicne bolezni bi, kot pravijo, zahtevala zelo rigorozno postavitev kriterijev, kdo izpolnjuje pogoje za poklicno bolezen in kdo ne, kar pa je pri boleznih, ki niso objektivizirane, zelo težko.
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ocenjujejo, da se predpisi o varnosti in zdravju pri delu v Sloveniji osredotočajo predvsem na obvladovanje fizičnih nevarnosti, nimamo pa celovite ureditve obvladovanja tveganj, kot so stres, izgorelost, nadlegovanje in negotovost pri delu, ki so, kot opozarjajo, med najbolj razširjenimi in najmanj reguliranimi tveganji za poklicno zdravje v Evropi.
Na NIJZ po drugi strani menijo, da je zakonodajni okvir za preprečevanje tveganj pri delu pri nas ustrezen. V skladu z zakonom o varnosti in zdravju pri delu so delodajalci dolžni ocenjevati in sprejeti ukrepe za obvladovanje vseh tveganj za varnost in zdravje, ki so jim izpostavljeni zaposleni, vključno s psihosocialnimi tveganji, ter izvajati promocijo zdravja pri delu. Številne aktivnosti na področju duševnega zdravja pri delu pa, kot pravijo na NIJZ, potekajo tudi v okviru ministrstev za zdravje in za delo. Ob tem dodajajo, da je sindrom izgorelosti v nekaterih evropskih državah, na Danskem, v Estoniji, Franciji, na Madžarskem, v Latviji, na Nizozemskem, Portugalskem, Slovaškem in Švedskem, že prepoznan kot poklicna bolezen.
