Ne le društvo in sindikat novinarjev, na to, da predstavniki politične oblasti pogosto zavračajo vabila v informativne oddaje RTV Slovenija, ne dajejo izjav ali omejujejo vprašanja novinarjev, so v ponedeljek v skupni izjavi opozorili tudi skupina profesorjev in raziskovalcev z ljubljanske, mariborske in primorske univerze ter predstavniki Mirovnega inštituta. »Vedno večje število takšnih primerov kaže na to, da gre za sistematično izogibanje in ignoriranje. Takšno ravnanje oblasti ne kaže zgolj na problematičen odnos do javne radiotelevizije, temveč tudi na širši problem demokratične vidnosti in odgovornosti oblasti,« so zapisali.
Izjavo je podpisal tudi dr. Igor Vobič, profesor s katedre za novinarstvo ljubljanske fakultete za družbene vede. Opozarja, da je sistematično izogibanje vladajoče politike posebno problematično prav v odnosu do RTVS. Zakaj? »Kot javni medij ima RTVS zakonsko določeno nalogo celovito obveščati javnost, zagotavljati verodostojne in nepristranske informativne vsebine, spodbujati kulturo javnega dialoga ter omogočati prostor za razpravo o vprašanjih javnega pomena. Če se predstavniki oblasti vztrajno izogibajo sodelovanju, je izvajanje teh nalog bistveno oteženo. Nastane lahko celo absurdna situacija, v kateri oblast s sistematičnim zavračanjem sodelovanja sama prispeva k manj pluralnemu programu, nato pa javnemu mediju očita pristranskost.«
Bojkot Odmevov in pogojevanje nastopov
V sindikatu in društvu novinarjev pri tem še zlasti opozarjajo na izogibanje vabilom v oddajo Odmevi. In dodajajo: »Glede na to, da taisti vabljeni prihajajo v druge oddaje ali na druge televizije, gre očitno za izogibanje ali celo ignoriranje točno določenega medija oziroma točno določene informativne oddaje. Tovrstno početje se odraža tudi v kampanji za ukinitev RTV-prispevka.« S tem ko člani vlade zavrnejo sodelovanje v oddajah RTVS, se po njihovem mnenju ustvarja vtis, »da RTVS ni relevanten medij«. Ob tem opozarjajo, da je odločanje o tem, kdo vodi oddajo in kdo v njej sodeluje, izključno stvar uredniške in novinarske presoje: »Zato pogojevanje nastopa z izbiro drugih gostov pomeni nedopusten pritisk na uredniško avtonomijo, kot se je prejšnji teden zgodilo v eni od oddaj na komercialni televiziji.«
Iz vladnega urada za komuniciranje (Ukom) so ob pozivih predstavnikom vlade k sodelovanju z RTVS sporočili, da vlada redno komunicira z javnostjo, da to šteje za pomemben del svojih nalog in da korektno sodeluje tudi z drugimi mediji. »Ocenjujem, da so zelo redki trenutki, ko bi mediji hoteli izvedeti kaj več od sporočenega, in verjamem, da smo v teh nekaj mesecih maksimalno izpolnjevali naše naloge,« je navedel direktor Ukoma Sebastjan Jeretič. Dodal je, da tudi razume željo javne radiotelevizije, da ministri nastopajo v večernih oddajah, »a je nekoliko prevzetno to naravnost zahtevati«.
Ko vprašanje ostane brez odgovora
Izogibanje politikov novinarjem ni sicer nič novega, prav tako jim pri izmikanju ne manjka domišljije. V zadnjem času je odmevalo nekaj primerov, ko ministri aktualne vlade niso hoteli odgovoriti neposredno na vprašanja novinarjev. Slovenija je nedavno blokirala skupno izjavo EU o obsodbi načrtov Izraela o širitvi naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Na novinarski konferenci ministra za kmetijstvo Janeza Ciglerja Kralja je prejšnji teden to temo znova odprla novinarka N1, ki je ministra vprašala, »zakaj ste podprli vladno odločitev, da kot edina članica v EU blokira izjavo, ki obsoja po mednarodnem pravu nezakonito nasilno naseljevanje Izraelcev v Palestini«. Minister ni podal odgovora o razlogih, ampak večkrat ponovil, da gre za (pre)kompleksno vprašanje, nato je bila novinarska konferenca prekinjena.
Do omejevanja vprašanj novinarjev je znova prišlo v teh dneh, ko je novinarka portala N1 ministrico za okolje Polono Rifelj vprašala: »Ali verjamete v znanstveno dejstvo, da so fosilna goriva tista, ki povzročajo podnebne spremembe? In kakšne ukrepe nameravate predlagati za blaženje?« Ministrica je odgovorila: »Ali je pomembno, v kaj jaz verjamem kot ministrica? Izključno poslušam stroko. Znanost. Verjamem v dva spola, ne 16. To pravi znanost.« Nato je posredoval predstavnik za odnose z mediji na ministrstvu, ki je vprašal, kaj je v predstavitvi ministrice manjkalo. Novinarka je nato pojasnila, da so manjkali ukrepi za blaženje podnebnih sprememb. Ministrica je nazadnje novinarki v odgovoru očitala, da gre za provokacijo.
»Spremljajte družbena omrežja«
Še bolj očitno je izmikanje v primeru poslanca Borisa Mijiča, ki smo ga v zadnjih mesecih tudi na Dnevniku večkrat klicali zaman in mu brez uspeha pošiljali novinarska vprašanja. Pri čemer je predsednik stranke Resnica in državnega zbora Zoran Stevanović v tem času državljanom med drugim sporočal, naj namesto medijev raje spremljajo družbena omrežja. Medijem pa je prek spletnih kanalov tudi žugal s finančnimi posledicami, ker ni bil zadovoljen s poročanjem o njegovem političnem delovanju.
Kje je meja med legitimno izbiro načina politične komunikacije in nedopustnim omejevanjem javnega nadzora nad oblastjo? »Predstavniki oblasti imajo vsekakor pravico javnosti predstavljati svoja stališča po nadzorovanih komunikacijskih kanalih s pomočjo služb za odnose z javnostmi, toda takšno komuniciranje v demokratični družbi ne more nadomeščati nastopanja političnih predstavnikov v medijih, v katerih so izpostavljeni zahtevnim novinarskim vprašanjem, soočanju mnenj in stališč ter kritični javni presoji. Mejo politična oblast prestopi, ko ne gre več za posamezna zavrnjena vabila, temveč za ponavljajoče se, celo strateško izogibanje določenim medijem in favoriziranje drugih,« odgovarja dr. Igor Vobič. Zato je po njegovem mnenju zelo pomembno, da novinarske organizacije in uredništva sistematično beležijo takšne primere in javno opozarjajo nanje.
Lastni kanali, manj neprijetnih vprašanj
Pogovarjali smo se tudi z več novinarji RTVS, nekateri so nam zaradi okoliščin svoje izkušnje zaupali neuradno. V pogovorih je bilo poudarjeno, da se politiki izogibajo novinarjem zaradi njihovih kritičnih in neprijetnih vprašanj, čeprav je njihova dolžnost biti karseda transparenten. Kot problem naši sogovorniki vidijo predvsem »bojkotiranje« oddaj določenih ministrov oziroma politikov, ki so v konkretnih zadevah najbolj relevantni sogovorniki. Ne le da s tem javnost ne prejme odgovorov, po mnenju nekaterih se s tem tudi v luči referenduma o RTV-prispevku ustvarja vtis neuravnoteženosti javnega medija, medtem ko posamezniki sami nočejo priti v oddajo. Novinarji so opozorili tudi na zavlačevanje odgovorov, pa tudi na selitev politične komunikacije na družbena omrežja, s čimer se pogosto izogiba novinarjem in s tem kritični javnosti.
Več sogovornikov je poudarilo še, da so velikokrat pri svojem delu primorani iskati izjave politikov na družbenih omrežjih in da raznorazno izogibanje ni omejeno na politične barve. Tudi v prejšnji vladi so bili takšni primeri. Jasno jim je, da politiki zaradi spletnega okolja za svojo vidnost novinarjev in medijev ne potrebujejo več tako kot še nedavno, zaradi česar je v praksi njihova naloga, da se prilagajajo na nove razmere in se na neki način na novo izumljajo. Pri čemer pa Peter Močnik, novinar in radijski voditelj na Prvem programu Radia Slovenija, glede selektivnega komuniciranja politikov z novinarji pod črto opozarja: »Na splošno lahko rečem, da izogibanje odgovorom ali zavračanje novinarskih vprašanj ne pomeni zavračanja novinarjev, temveč zavračanje javnosti. Pravice biti obveščen. In da funkciji predstavnika oblasti pripadajo ne le pravice, temveč tudi obveznosti. In to je ena od njih. Če privolimo v to, da predstavniki oblasti zavrnejo novinarska vprašanja, kadar jim to ustreza, pristanemo tudi na erozijo demokratičnih standardov ter prosto pot koruptivnim praksam, politični samovolji in avtoritarnim politikam. Za vse, kar osebe z vzvodi moči počnejo, morajo odgovarjati ljudem. Kako? Prek nas, medijev. Mi sprašujemo zanje.«