Kot so sporočili iz Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), razstava Kovačevih skulptur raziskuje obstoj kiparskih form na samem robu svetlobnega pojava, medtem ko slike Alme Lovrenčič iz cikla Pelji me na Luno segajo v brezmejni univerzum.
To je sicer prva razstava, postavljena v prenovljeni "slovenski hiši" - v razširjeni galeriji generalnega konzulata RS v Celovcu. Z njo po napovedih ZDSLU galerija vstopa v novo obdobje likovno-vizualnih predstavitev, ki bodo v prihodnje še tesneje povezane s slovenskimi ustvarjalci in s sodobno slovensko likovno umetnostjo.
Kovačeva kiparska postavitev raziskuje temeljno vprašanje kiparstva - kako oblikovati volumen in ga oživiti v prostoru. Artefakti, oblikovani z neskončnimi ploskvami in robovi, vzpostavljajo napeto ravnovesje med masivnostjo in praznino, med materialnostjo in svetlobo. Skulpture se lomijo, krivijo in prelamljajo ob površinah, kjer nastajajo meje, ki niso statične, temveč dihljajo oziroma živijo svoje lastno, dinamično življenje, piše v spremnem besedilu k razstavi.
Tudi Lovrenčič v svojem slikarskem opusu raziskuje nerealne, fiktivne krajine sanj in introspektivnih vtisov. Njene podobe, ki vznikajo iz globin osebne notranjosti, so eruptivni barvni zapisi abstrakcije, utemeljeni v prvinskem odnosu človeka do neznanega in brezmejnega univerzuma. Razstava Pelji me na Luno je vizualna pripoved o hrepenenju in iskanju presežnega, o poti, ki vodi skozi svetlobo in barvo k doživetju neskončnega. Stalni vir navdiha umetnici predstavlja narava, od gibanja vode in valovanja morja do sodobnih raziskav nebesnih polj in kozmičnih pokrajin.
