Skupni parlamentarni odbor je ob burni seji in obstrukciji odhajajoče koalicije danes z devetimi glasov za prikimal predlogu zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki so ga pripravile stranke NSi, SLS in Fokus ter Demokrati in Resnica. Druga obravnava na plenarni seji sledi v ponedeljek. Da je zakon sam po sebi pravna polomija, na kar smo opozarjali v prejšnjih tednih na Dnevniku, opozarja tudi zakonodajno-pravna služba DZ. Pri čemer ne gre za subjektivno oceno, pač pa kvečjemu za evfemističen povzetek mnenja parlamentarnih pravnikov, ki piscem zakona očitajo nepremišljene, slabo utemeljene in nepovezane posege v številna sistemska področja hkrati. Zakonodajno-pravna služba DZ je na predlog spisala kar 32 strani pripomb, zaradi česar so tudi predlagatelji nato vložili več kot 30 lastnih amandmajev. Na nekatere celo večkrat, kar priča o rokohitskem pisanju zakona.
Napačna je že sama opredelitev zakona kot interventnega, saj je v njem pravzaprav edini tovrsten ukrep, ki je povezan s trenutnimi izjemnimi razmerami, začasni ukrep za omilitev dviga cen energentov, lahko preberemo v mnenju zakonodaje službe. Sistemske spremembe na področju davkov, dela, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, prispevkov za socialno varnost ter dolgotrajne oskrbe to pač niso. Kot tudi ne legalizacija dvojne prakse v zdravstvu, s katero bi povozili reformo odhajajoče koalicije. Zakon desnega trojčka je skratka primer zakona, ki so ga predlagatelji očitno spisali še pod vtisom razgretega predvolilnega obdobja in v tem času danih obljub, ko politiki še redkeje kot sicer brzdajo svoje obljube, sploh z okviri proračuna.
Predstavnik predlagateljev Aleksander Reberšek iz NSi je tudi eksplicitno povedal, da je interventni zakon prenos njihovih obljub iz predvolilne kampanje v dejanja. »Potrebujemo dejanja in razbremenitev, da narod zadiha, ne pa nove in nove davke,« je poudaril. Z izpolnjevanjem lastnega programa jasno ni nič narobe, glede na nova politična razmerja v DZ imajo za to tudi vse možnosti, kar pa ni izgovor za pisanje zakonov mimo utečenih pravnih pravil in postopkov.
Onemogočanje referendumskega odločanja
Ali zakon dejansko zajema ukrepe, ki so za razvoj države nujno in neobhodno potrebni, je s tega vidika bolj kot ne retorično vprašanje. Ne gre za interventne ukrepe, pač pa obsežen poseg v delovanje več ključnih sistemov države, pri čemer niti v samem zakonu, niti v razpravi predlagatelji niso predstavili resnih analiz o načinu nadomestitve velikega izpada javnih prihodkov, kot tudi ne v podkrepitev »razvojnih« učinkov, ki jih obljubljajo. Slednje bi moralo biti zapisano v zakonodajnem gradivu, poudarja pravna parlamentarna služba, »a je ustrezna predstavitev predlaganih rešitev v uvodnem delu zakonodajnega gradiva umanjkala, saj ta ne vsebuje potrebnih podatkov, analiz in primerjav, temveč deluje kot zbir programskih izhodišč za strukturno reformo«.
Zastavlja se tudi vprašanje onemogočanja rabe instituta zakonodajnega referenduma. Ustava namreč določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah, kar pomeni, da je zakon kot takšen izvzet iz referendumskega odločanja, saj je referendum mogoče razpisati zgolj o zakonu kot celoti, ne pa zgolj o njegovih posameznih določbah. Tudi to je torej eden od negativnih učinkov tako imenovanega omnibusnega pristopa pri pisanju zakonodaje. Ki bi moralo biti redka izjema, vezana na izredne situacije, na kar pa politiki neredko pozabijo. To je politiki vseh političnih barv.
Milijarda minusa še pred zaprisego vlade
Zakon za nameček kljub posegu v kar deset zakonov tudi ni odtekel krogov socialnega dialoga, na kar je Janez Cigler Kralj (NSi, SLS, Fokus) v razpravi sicer repliciral, da ga je bil pripravljen predstaviti na seji Ekonomsko-socialnega sveta, da pa je bila razprava onemogočena na zahtevo sindikatov. Kar je zavajanje, saj je na seji ESS prišlo do proceduralnega spora. Mimo političnega zvračanja krivde vsepovprek, je medtem povsem jasno, da je zakon kot takšen problematičen tako za nosilce področij, ki jih ureja, kot tudi za naslednjo vlado, kakršnakoli že bo. Tovrstni mišmaš zakoni, polni parcialnih posegov, ki se jih naknadno vsepovprek popravlja še z amandmiranjem, namreč pomenijo visoko tveganje za kopico nepredvidenih učinkov na družbeno pomembnih področjih.
Pa tudi za proračunsko (ne)vzdržnost. Ministrstvo za finance je, spomnimo, ocenilo, da predlog pomeni več kot milijardo evrov manj v proračunu in hkrati večje odhodke. Fiskalni svet je medtem učinke ocenil malce skromneje na 900 milijonov evrov proračunskega minusa, predlagatelji pa že na »zgolj« 571 milijonov evrov. Pri čemer so pojasnila fiskalnih učinkov slednjih v predlogu zakona očitno pomanjkljiva, saj recimo ukrepa polne pokojnine ob nadaljevanju delovne aktivnosti, ki tehta 180 milijonov evrov na leto, med finančnimi učinki recimo sploh ne opredeljuje. V vsakem primeru gre za proračunsko neodgovornost, saj nenazadnje nova vlada in s tem novi minister za finance nista še niti zaprisegla.
Zakon kot darilo za premožne
Kaj pa nepredvideni vsebinski učinki? Na enega izmed teh je opozoril državni sekretar ministrstva za delo Igor Feketija. Ki je izpostavil, da zakon predvideva problematično samodejno prenehanje pogodbe o zaposlitvi samo zato, ker je posameznik dopolnil pogoje za upokojitev, ki je na to prepuščen odločitvi delodajalca, ali sme nadaljevati svoje delo ali ne. »Če ponazorim, ki vam je mogoče blizu: na eni strani imamo večnega študenta brez otrok, ki je vstopil na trg dela pozneje in bo lahko delal vsaj do 65. oziroma po novem do 67. leta starosti. Na drugi strani pa mati treh otrok, ki je začela delati pri 17. letih in bo po novem prepuščena na milost in nemilost delodajalca že pri 57. letih. Verjamem, da to ni bil vaš namen, ampak to s svojim zakonom predlagate in to boste uvedli,« je dejal. In dodal, da se odpira tudi vprašanje nelojalne konkurence mlajšim, saj bi lahko v zasebnem sektorju ob sklepanju novih pogodb delodajalec nadaljevanje delovnega razmerja v teh primerh pogojeval s slabšimi pogoji. Predlagatelji so sicer v tem delu sledili opozorilom glede nedopustnosti avtomatske prekinitve delovnega razmerja ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev in člen amandmirali.
Na odboru je bilo znova načeto tudi vprašanje, komu najbolj koristijo predlagani ukrepi in davčne razbremenitve. Socialna kapica pri 7500 evrih bruto plače na primer razbremenjuje le zgornji odstotek najbolje plačanih posameznikov. Gre torej za ukrep, ki koristi zelo ozki skupini najbolje plačanih, obenem pa je fiskalni strošek 140 milijonov evrov zelo visok, pri tem pa ukrep zareže v prihodke zdravstvene in pokojninske blagajne, ki temeljita na družbeni solidarnosti. Hkrati je vprašljivo, komu bo zares koristilo znižanje dohodnine na oddajanje premoženja v najem ali znižanje DDV na osnovna živila. Najemnikom ali najemodajalcem, kupcem ali trgovcem? Predlagatelji trdijo, da gre za nujne ukrepe za razbremenitev gospodarstva in prebivalstva po štirih letih, v katerih je levosredinska koalicija po njihovih navedbah zgolj povečevala obremenitve in s tem zmanjšala gospodarsko konkurenčnost Slovenije. Reberšek je glede tega dejal, da je davčna razbremenitev naložba v prihodnost, saj da »ni razvoja brez spodbudnega poslovnega okolja«. Med ukrepi je še izpostavil ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, odpravo dvojnega plačevanja prispevka za popoldanske espeje, sobodajalce, dopolnilno dejavnost na kmetiji ter ukrepe za normirance.
Državni sekretar ministrstva za gospodarstvo Matevž Frangež iz SD je po drugi strani opozoril na izkušnje drugih držav, ki kažejo, da se dodatni dohodki najvišjih slojev praviloma ne prelivajo v produktivne investicije ali večjo blaginjo družbe, ampak predvsem v kopičenje premoženja. Izpostavil je analize institucij, kot so Mednarodni denarni sklad, OECD in Svetovna banka. »Zgodovinsko je izkazano, da tako imenovani trickle-down koncept, ki stavi na deregulacijo, nižanje davkov običajno ne pripelje v želeno povečevanje produktivnosti, konkurenčnosti in krepitev gospodarske aktivnosti.« Odhajajoči minister za finance Klemen Boštjančič pa je glede milijardnega minusa, ki ga bo v proračun zavrtal zakon, opozoril na krčenje javnih storitev in ogrožanje financiranja ključnih reformnih projektov Slovenije, kot so dolgotrajna oskrba, pokojninska in zdravstvena reforma, ki so neposredno povezane z obveznostmi in zavezami iz načrta za okrevanje in odpornost. Če bi Evropska komisija ugotovila, da je prišlo do razveljavitve in da s tem pogoji za izplačilo sredstev EU niso več izpolnjeni, lahko zadrži oziroma (delno) suspendira izplačilo sredstev.