»Zahvaljujemo se vsem medijem in predstavnikom drugih političnih strank za vso skrb, ki jo namenjajo naši poslanski skupini. Naj vas pomirimo. Naša nova poslanka Martina Haring je odlična okrepitev naše ekipe! Gremo naprej. Še močnejši, še bolj povezani in še bolj odporni proti vsem pritiskom. Vse je točno tako, kot mora biti!« S temi besedami so v stranki Zorana Stevanovića skušali zmanjšati pomen dogajanja, v katerem so se poslanskemu mandatu po odstopu Borisa Mijiča, ki so ga bremenili hudi očitki o davčnih dolgovih in izigravanju delavcev, odrekli kar štirje kandidati, ki so za stranko kandidirali v ptujski volilni enoti.
Mandat ni vstopnica v prijateljski klub
Serijsko javno odklanjanje zakonodajne funkcije seveda ni nekaj, kar bi morala javnost na hitro pozabiti. Nasprotno: gre za pomembno javno vprašanje, ki pove veliko o stanju parlamentarne demokracije v državi. Nekdanji poslanec SD Dušan Kumer zavračanje poslanskih mandatov v stranki Resnica v prvi vrsti ocenjuje kot neodgovorno ravnanje do volilcev. Meni, da je odgovornost tako na kandidatih kot na stranki, ki jih je uvrstila na kandidatno listo.
»Prevzem poslanskega mandata ni vstop v neki prijateljski klub. Gre za najpomembnejšo funkcijo zakonodajne veje oblasti,« je jasen. Ob tem se sprašuje, zakaj ljudje sploh kandidirajo, če potem funkcije niso pripravljeni sprejeti. »Še najmanj je posameznik odgovoren stranki. Odgovoren si predvsem ljudem, ki so te izvolili, pa tudi tistim, ki niso glasovali zate. S tem ščitiš tudi institucijo državnega zbora,« je poudaril.
Nekdanji glavni tajnik Socialnih demokratov meni, da so tovrstni scenariji tudi posledica načina nastajanja novih političnih strank, v katerih vodstva pogosto neodgovorno zgolj zapolnjujejo kandidatne liste, kandidatov pa v resnici ne poznajo. »So ljudje, ki jih niti strankarski liderji ne poznajo,« je opozoril.
Ob tem je sogovornik opozoril, da je bil v preteklosti odnos do kandidatur vendarle drugačen. V njegovem času so v SD opravili notranje strankarske volitve, na katerih so iz širšega nabora kandidatov izbrali tiste, ki so nato kandidirali za poslance. »V mojem času se to ni dogajalo na takšen način. Imeli smo strankarske volitve, na katerih smo izmed več sto kandidatov izbrali 90 kandidatov za poslance,« je pojasnil. Zavračanje mandatov pa po njegovem mnenju kaže tudi na širšo družbeno spremembo razumevanja poslanske funkcije. »Kandidiranje za poslanca je izgubilo kredibilnost. Funkcija je v očeh javnosti izgubila pomembnost. Povsem se jo je podcenilo,« je prepričan.
Širša kriza parlamentarizma
Kumer s tega vidika dogajanje v državnem zboru umešča v širšo krizo parlamentarne demokracije. Ob spremljanju politike opaža, da v parlamentu vse bolj prednjači praksa, ko vsebinsko razpravo nadomeščajo medsebojna obtoževanja, žaljenje in proceduralni manevri. Kar je evidentno vsakomur, ki spremlja seje državnega zbora. »Tudi v prejšnjem mandatu je bilo mogoče zaznati posamezne kršitve poslovnika, zdaj pa je takšno ravnanje postalo vzorec. Zdaj v DZ vlada čista anarhija: poslancem v opoziciji se jemlje beseda, izklapljajo jim mikrofone. Nobene konstruktivne vsebinske razprave ni,« poudari.
Namesto o pomembnih temah in o vsebini se debata po njegovem mnenju vse bolj vrti okoli nepomembnosti. »S takšnimi ravnanji se znižuje ugled državnega zbora. Ne gre namreč toliko za posameznike, ampak za to, kaj posamezna ravnanja povedo o odnosu do institucije. Državni zbor je najvišji zakonodajni organ v državi, oni pa so njegov ugled spravili na minimalno raven,« je kritičen. Pri tem dodaja: »Pomembno je, ali si prišel v rdeči ali rumeni srajci. V črnih ali belih čevljih. To je pomembno, vsebina pač ne.«
Kritičen je tudi nekdanji poslanec SDS Miha Brejc, ki je dogajanje v Resnici primerjal z dogajanjem pri Demokratih. »V obeh primerih gre za tipično avtokratsko držo predsednikov strank in nespoštovanje volje volilcev, ki so s svojimi glasovi določili vrstni red kandidatov za poslanski sedež. Predsedniki strank bi morali spoštovati voljo volilcev, tako pa so jo poteptali. Zoran Stevanović in Anže Logar sta res zgledna 'demokrata',« meni. Pri tem je treba poudariti, da so bile navedbe posameznikov glede tega, zakaj niso prevzeli mandata, različne. Nesojeni poslanec Resnice Slavko Moharič je v čustvenem nastopu pojasnil, da ga je razočaralo parlamentarno dogajanje in da se želi posvetiti lokalni politiki. Pritiske je zavrnil.
Podjetnik Mirko Radujković je za Moharičem ocenil, da poslanskega dela ob hkratnem vodenju svojega podjetja ne more opravljati. Povedal je, da bi poslansko funkcijo v drugačnih okoliščinah z veseljem sprejel. Marjana Matjašič pa je navedla, da se ne strinja s potezami stranke in s sodelovanjem s koalicijo pod vodstvom prvaka SDS Janeza Janše. Poslanskemu mandatu se je nato odpovedala še četrta kandidatka Resnice Anita Bratinščak Hanželič, kot peta kandidatka pa je poslanski stolček vendarle sprejela Martina Haring. Nasprotno je nekdanja poslanka Demokratov Tea Košir javno spregovorila o pritiskih, preden se je odpovedala poslanskemu mandatu. Spomnimo: po odhodu z ministrstva za zdravje je sprva napovedala vrnitev v DZ kot nepovezana poslanka, nato pa se je mandatu odpovedala.