Dr. Gorazd Kovačič, sociolog
Vlada je poskušala s strategijo ideološkega zamegljevanja. Na zakonodajni referendum, ki je bil pomemben za obrambo pravne države in demokracije, je odgovorila s tremi slepilnimi manevri. Vsaj ena ali dve temi sta bili taki, pri katerih se je zdelo, da tako rekoč ne more izgubiti in da bo zanesljivo pripeljala na volišča svojo bazo in jo nagovarjala, naj paketno glasuje štirikrat za. To se je tudi dogajalo, vendar vladi nazadnje ni pomagalo. Tudi za zakonodajni referendum o interventnem zakonu je vlada še v petek samozavestno napovedala, da ga bo poskušala zopet nevtralizirati s tremi ideološkimi temami, zato mora zdaj Janez Janša temeljito premisliti, ali se ta strategija splača. Interventni zakon bi imel precej hujše materialne posledice, ki neposredno zadevajo večje število ljudi, kot to velja za zakon o »politični policiji«, zato bo na ta referendum še lažje pripeljati njegove nasprotnike.
Rezultati referendumov so, čeprav je izid pri dveh izrazito tesen, vendarle politično sporočilo igralcem in bodo lahko imeli posledice. Opogumljajo lahko predvsem tiste, ki pripravljajo glavni referendum tega leta, to je referendum o interventnem zakonu, novo energijo so dali civilni družbi in morda tudi opozicijskim strankam, da se bodo v prihodnje bolj resno lotile kampanj. Vladna stran pa je dan po referendumu izgubila en mandat v državnem zboru (z izstopom Tee Košir iz stranke Demokrati in odhodom med nepovezane poslance), kar je najbrž šele prva posledica. Vidni član NSi Janez Pogorelec je izrazil dvom o tem, da je Janševa strategija radikalizacije in polarizacije lahko uspešna in da lahko z njo desna vlada zdrži do konca. Prav tako ni več čisto samoumevno, da bo tudi Resnica še naprej podpirala čisto vse, kar si bo Janša zamislil.
Aljaž Pengov Bitenc, politični analitik
Kombinacija visoke volilne udeležbe in dejstva, da glasovanje ni bilo povsem blokovsko, kaže na to, da je bil na strani volilcev opravljen neki razmislek, kar je pozitivno. Kaže se tudi, da se je civilna družba fokusirala na kampanjo za dva referenduma, kjer je bila nazadnje tudi uspešna. Strateška odločitev se je na nekak način obrestovala, čeravno sta tudi preostala dva posvetovalna referenduma pomembna in ne navdajata z upanjem, kar se tiče odnosa naroda do teh vprašanj. Kar se tiče RTV, pa je to že drugi referendum, ki ga je desna stran izgubila. Bojim se, da to aktualne oblasti ne bo odvrnilo od tega, da bi še naprej izvajala svoj načrt demontaže nacionalne RTV-hiše. Kljub temu pa je glasovanje jasno pokazalo, da si večina ljudi želi, da se tam določene stvari popravijo, ne pa razstavijo.
Glede na to, da naj bi se na naslednjem zakonodajnem referendumu vzorec z dodatkom treh posvetovalnih referendumov ponovil, je vprašanje, ali ima vladna stran dovolj zaleta, poguma ali pa dovolj norosti, da gre v novo zgodbo na enak način in še enkrat tvega podoben rezultat. Mobilizacijska moč sindikatov je po mojem mnenju večja kot pri nevladnih organizacijah. Prav tako je bila politika na levoliberalni strani pri zadnjih referendumih nekoliko v ozadju, medtem ko pri referendumu o interventnem zakonu ne bo več. Po moji oceni vladna stran ni več favorit pri referendumu o interventnem zakonu.
Dr. Marinko Banjac, politolog
Ocenjujem, da rekordna udeležba na superreferendumski dan kaže na pomembnost vprašanj, hkrati pa na dvig politiziranosti slovenskega političnega telesa, ki je ob različnih vizijah družbenega razvoja izrazito razdeljeno, a tudi uravnoteženo. Rezultati kažejo, da mobilizacija na podlagi neoliberalne konservativne logike in desnega populizma ne nagovarja večine volilcev samoumevno. Kar se je v tem kontekstu razkrilo, so tudi omejitve strategije koalicije izkoriščanja referendumov kot propagandnega orodja, saj mobilizirajo tudi nasprotnike vladnih politik. Ravno v tem smislu se je v pomembni meri pokazalo, da ima progresivni del civilne družbe zelo velik potencial pri politični mobilizaciji, hkrati pa je volilni del telesa, ki je glasoval proti, želel izraziti tudi podporo ideji slovenske družbe kot odprte in solidarne.
Dr. Marko Hočevar, politolog
Karte so se premešale, glede na napovedi nihče ni pričakoval izida dva proti, dva za, kar vnaša določen nemir v koalicijo, kajti njihov strateški manever se ni izšel in postavlja pod vprašanj tudi že napovedan podoben manever za naslednji zakonodajni referendum. Trenutno so zagotovo bolj vznemirjeni v vladni koaliciji skupaj z Resnico in predvsem v kapitalskih krogih. Pred zakonodajnim referendumom o interventnem zakonu je zato pričakovati zaostritev referendumske kampanje.
Pokazalo se je, da ljudje niso glasovali povsem blokovsko. Na eni strani zato, ker je bila kampanja za zakonodajni referendum bolj izrazito komunicirana z različnih ravni, političnih strank, nevladnih organizacij in različnih ekspertov. Pri dveh posvetovalnih referendumih, kjer je bila večina za, pa se je izkazalo, da ne gre le za teme politične desnice, pač pa so v preteklosti tudi liberalne stranke precej prispevale k temu, da je sentiment v družbi tak, kot se je izkazalo. Toda če se je del liberalnega volilnega telesa pri določenih kulturnih temah približal desnim stališčem, je še vedno občutljiv za javne zadeve, javne storitve, javni servis.
Bogdan Biščak, politični analitik
Rezultati štirih referendumov so v precejšnji meri presenetljivi, saj se je po raziskavah javnega mnenja še pred kakima dvema tednoma zdelo, da bo vlada zmagala na vseh štirih. Dejstvo, da je pogrnila na najpomembnejšem, edinem zakonodajnem (politična policija), poleg tega pa še na posvetovalnem o RTV-prispevku, nas privede do prve ugotovitve: vladi se je namera, da s tremi posvetovalnimi referendumi prepreči poraz na zakonodajnem, v celoti sfižila. Vlada je veliki referendumski poraženec.
Zmaga protivladne strani ima dve verjetni in eno gotovo posledico. Janša se bo moral vprašati, ali lahko lok kulturnega boja še naprej tako brezobzirno napenja, opozicija se bo prisiljena soočiti z lastno benignostjo, ustavnemu sodišču pa sta prihranjena dva ustavna spora.
Druga ugotovitev pa je, da opozicija nima razloga, da slavi svojo zmago. Ker je ta skoraj v celoti zasluga civilne družbe. Ki je nasprotno od anemične in zabušantske opozicije ugotovila, da se s populističnimi referendumskimi vprašanji ne da bosti z argumenti, in je referendume predstavila kot to, kar so od koalicijske (na koncu povsem ponesrečene) vložitve zahteve za tri posvetovalne referendume tudi res bili: referendumi za in proti vladi.
Zmaga protivladne strani ima dve verjetni in eno gotovo posledico. Janša se bo moral vprašati, ali lahko lok kulturnega boja še naprej tako brezobzirno napenja, opozicija se bo prisiljena soočiti z lastno benignostjo, ustavnemu sodišču pa sta prihranjena dva ustavna spora.