Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika trenutno določa pravico do tolmača v obsegu 30 ur na leto za odrasle osebe ter 100 ur na leto za dijake in študente. Posamezniki po porabi dodeljenih vavčerjev za nadaljnje pogovore s slišečimi plačujejo tolmače iz lastnega žepa. Takšna pravila gluhe finančno prikrajšajo ter ustvarjajo neenak položaj v primerjavi s slišečimi državljani, ugotavlja zagovornik.
Zagovornik je temeljito preučil dejanske potrebe gluhih oseb po komunikaciji v vsakdanjem življenju. Iz pridobljenih odgovorov invalidskih organizacij izhaja velika raznolikost potreb, ki zajemajo vsa področja bivanja. Letna omejitev ur tako močno odstopa od realnih življenjskih okoliščin. Država mora po ustavi in mednarodnih pogodbah gluhim zagotoviti primerne prilagoditve brez vnaprejšnjih pavšalnih ovir, meni Lobnik.
Zagovornik v proračunskih učinkih obstoječe ureditve ni prepoznal upravičenega razloga za takšno omejevanje pravic. Država z odpravo kvot po njegovi presoji ne prevzema nesorazmernega finančnega bremena. "Enakopravno vključevanje v družbo pomeni, da imajo tudi gluhi enake možnosti za komunikacijo in sodelovanje v družbenem življenju. Država jim mora zagotoviti dejansko primerne prilagoditve. Obseg brezplačnih storitev tolmačev mora temeljiti na dejanskih potrebah posameznikov," je v oceni zapisal Lobnik.
Državnemu zboru je zato poslal uradno priporočilo za spremembo 13. člena zakona. Zakonodajalcu predlaga popolno odpravo letne omejitve ur ter uvedbo brezplačnega tolmačenja glede na dejanske potrebe vsakega posameznika. Ob morebitnem neupoštevanju priporočila napoveduje vložitev zahteve za oceno ustavnosti spornega člena na ustavno sodišče, je še poudaril Zagovornik.
