Minuli teden so poslanci sprejeli zakon o psihoterapevtski dejavnosti. S tem je Slovenija po dveh desetletjih razprav in polemik dobila okvir za urejanje poklica, izobraževanj in vključevanja psihoterapevtskih storitev v javne sisteme. Toda sprejem zakona ne prinaša miru in še naprej razkriva razkol med različnimi organizacijami. Tako so se takoj po glasovanju v državnem zboru zaostrili odnosi med Zvezo organizacij pacientov Slovenije (ZOPS) in Zdravniško zbornico Slovenije (ZZS). Kot so v sporočilu za javnost zapisali pri Zvezi organizacij pacientov, je organizacija zakon podpirala »ves čas svojega delovanja«, zaradi česar si je »pred dnevi prislužila javno kritiko« Zdravniške zbornice Slovenije.
V zakonu vidijo odgovor na dolge čakalne vrste
V ZOPS pojasnjujejo, da zakon razumejo kot nujen odziv na razmere na terenu. Po njihovih navedbah slovenski pacienti na psihološko pomoč čakajo tudi do pet let, otroci pogosto več kot eno leto. V novem okviru vidijo priložnost za širši nabor dostopne pomoči, ki bi razbremenila psihiatrične ambulante in socialnovarstvene zavode. Zbornici očitajo, da v razpravi ne opozarja dovolj na alarmantno stanje »ne pri čakalnih vrstah, ne pri nasilju nad pacienti v nekaterih psihiatričnih ustanovah, ne ob eni najvišjih stopenj rabe zdravil za duševne motnje v Evropi«. Opozarjajo tudi na približno 4000 ljudi na zaprtih oddelkih in v zavodih, med katerimi »so številni hospitalizirani več let«. Organizacija ob tem meni, da je protislovno, da zbornica dvomi o znanstvenosti psihoterapije, obenem pa si prizadeva ohraniti odločilen vpliv nad ureditvijo področja.
Zbornica očitke zavrača
V Zdravniški zbornici zavračajo, da bi šlo za napad na pacientske organizacije. »Obžalujemo, da se razprava o tako pomembnem področju, kot je duševno zdravje, sprevrača v diskreditacije,« pravijo. »Naš namen ni napadati nikogar, temveč varovati paciente ter zagotavljati kakovostno, varno in strokovno pomoč.« Vztrajajo, da ZOPS niso kritizirali, temveč so »zgolj opozorili«, da znotraj zveze obstajajo tudi društva, ki zakona v takšni obliki ne podpirajo.
Poudarjajo, da zbornica ni sodelovala pri pisanju zakona; majski sestanek s predstavniki psihoterapevtskih združenj naj bi bil omejen na tehnično pomoč pri oblikovanju besedila brez vsebinskega poseganja, predloge terapevtske strani pa so »psihiatri in klinični psihologi kasneje zavrnili kot nesprejemljive«. Po njihovi oceni zakon »ne zagotavlja strokovnih standardov, jasne razmejitve med svetovanjem in zdravljenjem, niti finančne vzdržnosti«. Pri slednjem se sklicujejo na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je opozoril, da dodatna sredstva sploh niso zagotovljena. Ob tem zbornica poudarja, da »absolutno podpira«, da je psihoterapevtska pomoč zakonsko urejena in brezplačno dostopna v okviru socialnega varstva, vendar da brez jasnih kompetenc in zagotovljenih sredstev obstaja tveganje, da bodo novi programi financirani na račun obstoječih in najranljivejših skupin.
Kaj prinaša zakon?
Zakon vzpostavlja zbornico psihoterapevtov z javnimi pooblastili, ki vodi register, podeljuje, obnavlja in odvzema licence ter izvaja strokovne nadzore; članstvo je obvezno. Licenco je mogoče pridobiti po akademski ali neakademski poti ob izpolnitvi predpisanih ur neposredne obravnave, supervizije, usposabljanj in strokovnega izpita. Usposabljanja se prvih pet let izvajajo zgolj na javnih univerzah. V prvih šestih mesecih po uveljavitvi zakona morajo kandidati, ki želijo delo psihoterapevta opravljati tudi po prehodnem obdobju, vložiti zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije. Do ustanovitve zbornice psihoterapevtov postopke vodi ministrstvo za zdravje. Po zakonu naj bi se psihoterapija postopno vključila med storitve na napotnico; o konkretni proračunski sliki pa pristojni za zdaj ne dajejo enotnih odgovorov.
