Poklicne izkušnje si je začel nabirati v modri uniformi, v dobrem desetletju delovanja pri policiji pa je dodobra nabrusil svojo gorenjsko trmo. Pripisali so mu več problematičnih ravnanj: vpletenost v razgrajanje na delovnem mestu, streljanje s službenim orožjem med delovnim časom in žaljivo vedenje do nadrejenega je zanikal, kazensko premestitev v drugo enoto je označil kot nagradno. Očitano popivanje v času službe je na sodišču uspešno izpodbil z zatrjevanjem, da ni pil alkohola, ampak da je jedel rumove kroglice. Njegova odpustitev iz krivdnih razlogov leta 2011 se je na delovnem in socialnem sodišču izkazala za nezakonito.
Čeprav naj bi bila njegova kazenska evidenca zdaj prazna, saj se ožigosanja sodišč po določenem času izbrišejo, je bil v preteklosti pravnomočno obsojen zaradi ogrožanja varnosti in poskusa ogoljufanja zavarovalnice. Sam je to skušal pred mediji prikriti, a so se ti dokopali do sodb, ki sta njegovo krivdo potrdili. Njegova zaposlitev v eni od lizinških družb ni bila dolgega roka, njegovo podjetje za varovanje naj bi šlo po razkritih nepravilnostih in odvzemu licence za varovanje v stečaj po treh letih delovanja. Nato je poslovno svetovanje in gradnjo adrenalinskih parkov zamenjal za še intenzivnejše delovanje v lokalni politiki. Njegovo članstvo v stranki SNS Zmaga Jelinčiča, s katerim sta se pred osmimi leti sprla in razšla, je precej hitro poniknilo v zgodovino.
Govorniške sposobnosti, zmožnost sodelovanja, čutenje tegob ljudi in angažiranost še vedno krepi v vlogi kranjskega mestnega svetnika, zavidanja vredno vztrajnost pa je dokazal s tremi kandidaturami za kranjskega župana: leta 2014 vidnejšega uspeha ni dosegel, štiri leta kasneje se je z listo Zoran za Kranj uvrstil v drugi krog, kjer ga je premagal Matjaž Rakovec, leta 2022 pa je zasedel tretje mesto. V času svoje zadnje županske kampanje je poudarjal, da je, ko se mu zazdi in je prepričan, da dela dobro, »pripravljen rušiti zidove« in ne popusti, čeprav se pogosto zgodi, da je to tudi v njegovo škodo, a da se »na koncu dejansko izkaže, da je bilo dobro«.
Stranko Resnica je Zoran Stevanović, ki je tudi mož in oče treh sinov ter živi v Stražišču pri Kranju, leta 2020 ustanovil iz gibanja, ki se je razvilo med epidemijo kovida. Mnogi so takrat precej ugibali o ozadju stranke, Stevanović pa se je le nekaj mesecev pozneje proslavil kot eden najglasnejših organizatorjev protestov proti ukrepom za zajezitev epidemije pod vlado Janeza Janše. Resnica je na parlamentarnih volitvah leta 2022 zasedla osmo mesto, istega leta se je stranka z zdravnico Sabino Senčar pomerila tudi na predsedniških volitvah, dve leti pozneje je bil Stevanović neuspešen na evropskih volitvah.
Od blata do zlata
Kdor ga je pred letošnjo volilno kampanjo podcenjeval in dajal v nič, mu mora zdaj vendarle priznati njegov – še pred nekaj meseci skorajda neverjeten – zmagoslavni preboj. »Od blata do zlata. Ne sanja se vam, kaj vse smo morali preživeti, da smo prišli do te točke. To, kar je do danes veljalo za nemogoče, je zdaj mogoče. Hvala vsem volilcem, predvsem pa mojim sovražnikom – vi ste mi bili največja inspiracija,« je svoje zveste podpornike nagovoril po prvih neuradnih rezultatih nedeljskih parlamentarnih volitev.
Med ključnimi vrednotami in cilji Resnice so očistiti državo korupcije, vzpostaviti suverenizem, znižati davke, povečati plače, urediti zdravstvo iz državnega v javno, povišati pokojnine, vitalizirati državno upravo in začeti zmanjševanje zunanjega dolga. Zagotovljenih pet poslanskih mandatov omenjene stranke naj bi imelo po mnenju poznavalcev eno odločilnejših vlog pri oblikovanju nove vlade, da ima tudi sam velike apetite, pa Stevanović ne skriva. V začetku tedna je javno razkril, da mu dišijo notranje, zunanje ali finančno ministrstvo, v okviru priprav na petkovo kosilo s predsednikom vlade pa je postal v svojih izjavah previdnejši. Zatrjeval je, da bodo v pogovorih vztrajali pri svojih programskih izhodiščih in predvolilnih obljubah ter ne bodo šli ne v vlado Roberta Goloba ne v vlado Janeza Janše. Glede slednjega naj bi, kot je zatrdil, pred petimi leti na upravni enoti celo podpisal in overil izjavo, v kateri je zagotovil, da Resnica ne bo nikoli politično sodelovala s SDS oziroma njenim trenutnim predsednikom. Če bi se to zgodilo, bo odstopil z vseh položajev v stranki, je napovedal. Te dni je omenjeno namero omehčal in pojasnil, da možnost sodelovanja obstaja v primeru novega vodje stranke in njenega spremenjenega načina delovanja.
»Dokazali bomo, da imamo hrbtenico, in nikdar ne bomo izdali svojih načel. Tisti, ki so nasedali levemu in desnemu režimu ter so nas že vnaprej obsojali, da se bomo po volitvah prodali za kakršno koli funkcijo, zdaj najbolj kričijo, ker se ne bomo prodali. Čeprav bi lahko dobili vse, nam te funkcije nič ne pomenijo in nismo zaradi njih tukaj. Pomembni so nam volja volilcev, naš program in interes Slovenije,« svoje sledilce na spletu nagovarja prvak Resnice. Da se vidi tudi v opoziciji, v minulih dneh prav tako ni skrival: »Tudi od tam bi znali narediti čuda. Drugi naj se preštevajo, sestavljajo in delajo, kar hočejo, dobro pa naj preberejo tudi naš program in se ga morda naučijo celo na pamet, saj bomo glasovali samo v skladu z njim.«
Stevanović svojih minulih zdrsov ne obžaluje. »Tisti, ki želi svetnika, naj gre v cerkev. Sam sem kot pikapolonica: imam nekaj črnih pik, a prinašam srečo,« je pred volitvami zaupal eni od komercialnih televizij. Ali bo njegova pot morebitnega sodelovanja v vladi res bolj kot od političnih špekulacij odvisna od njegovih vrednot in programskih izhodišč stranke, bo pokazal čas. Tisti, ki Zorana Stevanovića bolje poznajo, zatrjujejo, da zna v skladu s svojo vojaško disciplino držati obljubo, a da na drugi strani tudi zelo dobro razume »govorico denarja« ter se zaveda moči kapitala in pozicije.