AMOC v severnem Atlantiku prenaša toplo tropsko vodo proti severu. Ko se hladna, slana voda potopi v globino, s tem poganja kroženje, ki že tisočletja vpliva na evropsko podnebje. Segrevanje ozračja, taljenje grenlandskega ledenega pokrova in več padavin medtem v severni Atlantik vnašajo dodatno sladko vodo, zaradi česar je morje manj slano in gosto, s tem pa se kroženje AMOC upočasnjuje.
Med najpogosteje navedenimi posledicami zloma AMOC v Evropi omenjajo začetek nove ledene dobe. To se sicer ne bi zgodilo z danes na jutri. Proces bi se predvidoma odvijal desetletja, vendar bi lahko posamezni deli sistema začeli odpovedovati bistveno prej. Laurie Laybourn iz Chatham House opozarja, da bi se »deli AMOC lahko začeli sesuvati na poti do popolnega zloma« in da bi proces prinašal delne motnje že prej.
Arktični led do Škotske?
Modeli kažejo, da bi popoln zlom povzročil hladnejše zime, močnejše nevihte, spremembe padavin in dodatno rast morske gladine. Arktični led bi se lahko pomaknil proti Škotski in nordijskim fjordom, Baltsko morje bi lahko potrebovalo pomoč ledolomilcev, na Nizozemskem pa bi temperature ob hladnih prodorih lahko padle do minus 20 stopinj Celzija. Hkrati bi manj padavin, zlasti na jugu Evrope, poleti povečalo nevarnost suše.
Vplivi bi segli tudi na področja kmetijstva, gospodarstva in migracij. Po eni od študij bi se delež britanskih površin, primernih za pridelavo hrane, zmanjšal z današnjih 32 na sedem odstotkov. Nizozemska v svoje načrte vključuje možnost oslabitve AMOC, saj bi lahko zlom ob globalnem dvigu morske gladine dodal približno pol metra k dvigu ob delih severnoatlantske obale. »Hitrost je negotova, trenutek je negotov in vpliv je negotov,« je dejala Saskia van Vuren, svetovalka nizozemskega komisarja za program Delta.
Tveganje za nacionalno varnost
Islandija je morebitni zlom AMOC razglasila za tveganje za nacionalno varnost, Nizozemska preučuje posledice za svojo protipoplavno zaščito, Finska v zlomu vidi grožnjo za podnebje, Baltsko morje, kmetijstvo, energetiko in promet, Velika Britanija pa financira sistem zgodnjega opozarjanja.
Islandski minister za podnebje Jóhann Páll Jóhannsson je za Politico dejal, da bi bilo »neodgovorno čakati na popolno gotovost«, da se je AMOC zlomil. Ko bi videli jasne posledice, pravi, bi bilo morda že prepozno za preventivne ukrepe. »To ni stvar panike ali alarmizma,« je dodal. »Gre preprosto za odgovorno upravljanje.«
Prelomna točka morda bliže
Posebej skrb vzbujajoč je subpolarni vrtinec južno od Grenlandije. Nekatere raziskave kažejo, da bi se njegovo mešanje vode lahko začelo ustavljati že v 40. letih tega stoletja, posledice pa bi se lahko pokazale v približno desetih letih. »Mislim, da obstaja precejšnje tveganje, da se to zgodi v naslednjih 20 letih,« je dejala raziskovalka Swinda Falkena z Univerze v Utrechtu. Sicer pa znanstveniki še ne vedo, kdaj bi znali doseči prelomno točko za AMOC.
Znanstveniki zato razvijajo sisteme za zgodnje zaznavanje približevanja prelomni točki. Britanska vlada je za program, ki spremlja grenlandski ledeni pokrov in subpolarni vrtinec, namenila približno 94 milijonov evrov. Gemma Bale, ena od vodij programa, pravi, da želijo združiti ekipe, ki bi lahko »bolje opazovale, modelirale in napovedovale prelomne točke, da bi se lahko nanje bolje odzvali«.
Za spremljanje AMOC je ključna mreža merilnih naprav v Atlantiku, med njimi sistem RAPID, ki zagotavlja 20 let neprekinjenih podatkov. Po besedah Penny Holliday iz britanskega Nacionalnega oceanografskega centra je to »edina stvar, ki nam neposredno pove, kako se AMOC spreminja iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto«. Evropska komisija je letos za opazovanje oceanov namenila 220 milijonov evrov, vendar raziskovalci menijo, da bi za zanesljiv sistem potrebovali bistveno več.
Ukrepi, ki se izplačajo v vsakem primeru
Strokovnjaki opozarjajo, da lahko vlade številne ukrepe izvedejo ne glede na to, ali bo AMOC ostal stabilen. Stefan Rahmstorf s Potsdamskega inštituta za raziskave vplivov podnebnih sprememb kot primer navaja boljšo izolacijo stavb, ki pomaga tako pri globalnem segrevanju kot pri morebitnem močnem ohlajanju. Med drugimi ukrepi so odpornejša infrastruktura, protipoplavna zaščita, manj ranljive dobavne verige in prilagajanje kmetijstva.
Najpomembnejši ukrep pa je hkrati edini, ki lahko neposredno zmanjša tveganje zloma AMOC: zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. »Glavni odziv mora biti, da nehamo omahovati in odlašati pri zmanjševanju izpustov ter opuščanju fosilnih goriv,« je dejal Rahmstorf. Raziskovalka Falkena je bila še bolj neposredna: »Za zmanjšanje tveganja je edini dejanski ukrep upočasnitev globalnega segrevanja. Izpuste je treba kar se da hitro zmanjšati.«