Ker pogajanja z ZDA zastajajo, iranske oblasti pogledujejo proti »zakladu na dnu Hormuške ožine«, poročajo iranski državni mediji. Spodbujen z uspešno vojno blokado Hormuške ožine naj bi Iran zdaj želel razširiti svoj nadzor tudi pod morsko gladino te strateško pomembne poti, in sicer z uvedbo pristojbin za internetne kable, ki prečkajo ožino, piše France24.
»Vsaj sedem kablov« pod morsko gladino
Islamska republika želi tehnološkim velikanom, kot so Google, Meta, Microsoft in Amazon, zaračunavati licenčnino za uporabo podmorskih kablov. Načrt vključuje tudi monopol nad popravili in vzdrževanjem teh kablov, verjetno z dodelitvijo teh poslov izključno iranskim podjetjem.
Poleg tega bi morali tehnološki velikani spoštovati »zakone Islamske republike Iran«. Kaj natančno to pomeni, za zdaj ni jasno.
Opazovalci že dolgo opozarjajo, da bi Iran lahko začel »provokacije v podmorski domeni«, pravi Christian Bueger, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi v Köbenhavnu.
Po poročanju časnika The Guardian pod vodami ožine leži »vsaj sedem kablov«. Obstajajo tudi drugi kabli, ki pa še niso v uporabi, kažejo zemljevidi svetovne internetne infrastrukture.
Iran trdi, da ima pravico zaračunavati pristojbine v Hormuški ožini, ker tam »ni niti centimetra vode, ki bi pripadal odprtemu morju«, poroča državna tiskovna agencija Fars. Najožji del ožine meri 21 navtičnih milj oziroma približno 33 kilometrov.
Iran ima prav v tem, da se državne teritorialne meje raztezajo do 12 navtičnih milj od obal Irana in Omana, držav, ki obdajata Hormuško ožino. Zato noben del ožine ne spada pod odprto morje.
Vendar pa sta od vseh kablov v ožini »le dva znotraj iranskih teritorialnih voda – Falcon in Gulf Bridge International«, pravi Jonas Franken, strokovnjak za digitalno infrastrukturo in pomorsko varnost s Tehniške univerze v Darmstadtu.
Siva cona mednarodnega prava
Po drugi strani pa Iran očitno želi izkoristiti določene vrzeli v mednarodnem pravu, ki jih konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu ne ureja jasno.
Nejasno ostaja, »ali v ožini velja poseben pravni režim«, pravi Bueger in dodaja, da obstaja pravna siva cona glede »dolžnosti in obveznosti držav pri zaščiti kablov, ki potekajo skozi njihove izključne ekonomske cone«.
Ta siva cona ni nujno v korist Teherana. Pravna podlaga iranskega načrta je po mnenju Basila Germonda, profesorja mednarodne varnosti na Univerzi Lancaster, »zelo šibka«. »Vse države ohranjajo pravico do polaganja in vzdrževanja kablov, zato Teheran pravno gledano ne more samovoljno omejevati popravil,« je dejal.
Mednarodno pravo proti realni moči
Toda mednarodno pravo doslej Iranu ni preprečilo motenja trgovskega ladijskega prometa in verjetno tudi ne bo ustavilo načrtov glede zaračunavanja pristojbin za podmorske kable.
Ključno vprašanje je, v kolikšni meri je dejansko mogoče motiti podatkovni promet ali poškodovati kable, meni Germond.
Iran bi lahko tehnološke velikane prisilil v plačilo z »motnjami podatkovnega prometa, grožnjami prekinitve povezav, poškodovanjem kablov ali preprosto s preprečevanjem vzdrževalnih del«, je dejal.
»Teheran lahko skuša svojo grožnjo narediti verodostojno s prisilo, podobno kot pri trgovskih ladjah, ki plujejo skozi Hormuško ožino.«
Dogodki v Baltskem morju so že pokazali, kako ranljivi so podmorski kabli za nesreče ali sabotaže, Iran pa bi se lahko odločil za podoben pristop, če podjetja ne bi plačala.
Vendar ameriška podjetja morda sploh nimajo možnosti plačila, saj ameriške sankcije proti Iranu prepovedujejo večino gospodarskih transakcij z islamsko republiko.
Tvegane operacije
Sabotaža podmorskega kabla v Hormuški ožini bi bila verjetno zahtevnejša kot v Baltskem morju, opozarja Franken. Morsko dno v ožini je »peščeno in muljasto, kar je idealno za zakopavanje kablov«.
Uradnih podatkov o varnostnih ukrepih posameznih operaterjev sicer ni, vendar Franken meni, da ne bi bilo presenetljivo, če bi bili ti ključni infrastrukturni elementi v tej geopolitično občutljivi regiji zakopani več metrov pod morskim dnom.
Poškodovanje takih kablov bi zahtevalo čas in organizacijo. Ladje, ki bi izvajale takšno operacijo, bi bilo »lahko opaziti in bi lahko postale tarča ZDA«, pravi Franken.
Eden od virov, ki jih navaja The Guardian, je takšno operacijo označil celo za »samomorilsko misijo«.
Nevarnost nadaljnje destabilizacije
Zaradi vsega tega bi lahko iranski režim dvakrat premislil o dejanskem ukrepanju. Podmorski kabli namreč večinoma zagotavljajo internetni dostop Savdski Arabiji, Združenim arabskim emiratom in Katarju; Evropa in ZDA bi bile verjetno manj prizadete.
Največje tveganje bi bilo nadaljnje destabiliziranje že tako napete regije. »Več kablov ko bi bilo prekinjenih, večji bi bil vpliv v obliki počasnejših povezav in zmanjšane pasovne širine,« opozarja Bueger.
Iranski načrt za širitev konflikta na področje podmorskih kablov kaže, da ima Teheran še vedno določene vzvode v asimetričnem vojskovanju, ki je po Buegerjevih besedah »edini – a učinkovit – način upiranja ameriški premoči«.
