Po ruski invaziji na Ukrajino sta se v evroatlantskem prostoru zgodili dve bistveni spremembi. Zveza Nato se je razširila s Finsko in Švedsko, Evropska unija pa je statuse kandidatk podelila Ukrajini, Moldaviji in Gruziji ter se začela zavedati, da je širitveni proces v negotovih časih njena velika moč. Poleg izpolnjevanja pogojev držav članic za članstvo tudi Evropsko unijo pred naslednjo širitvijo čaka zvrhan koš domačih nalog, saj se mora z reformami pripraviti, da bo zmožna sprejeti nove članice in bo ostala opravilno sposobna sprejemati odločitve v vse zahtevnejšem mednarodnem okolju, in to kljub močno povečanemu številu članstva.
Ne glede na te izzive in vse težave evropskega položaja v svetu, za članstvo v Evropski uniji še naprej ostaja precejšnje zanimanje. In to ne zgolj na Balkanu ter vzhodni periferiji. Interes postati ena izmed evropskih zvezdic je prisotna tudi na evropskem severu. Islandija se je odločila, da bo avgusta izvedla referendum, na katerem bodo državljani odločili, ali spet nadaljevati pristopna pogajanja z Evropsko unijo. Ta so se začela po finančni krizi leta 2009, ker je za otoško državo morebitno članstvo v EU pomenilo tudi gospodarsko stabilnost. Ustavila so se štiri leta pozneje, ker je v Islandiji padel interes javnosti za članstvo, oblast pa je takrat prevzela do povezovanja z EU skeptična politična garnitura. Zdaj interes za članstvo v EU spet narašča, po eni izmed zadnjih javnomnenjskih raziskav ga podpira 57 odstotkov anketiranih Islandcev.
Bo z Islandijo in Norveško širitveni proces privlačnejši?
»Geopolitični kontekst je danes bistveno drugačen kot takrat, ko je Islandija prvič zaprosila za članstvo. V svetu konkurenčnih vplivnih območij članstvo v Evropski uniji ponuja oporo v integraciji, ki temelji na vrednotah, blaginji in varnosti,« spremenjene okoliščine opisuje evropska komisarka za širitev Marta Kos.
Ob Islandiji se interes za pogajanja z Evropsko unijo vnovič nakazuje tudi na Norveškem. Za članstvo so v tej skandinavski državi, ki je ta čas članica Evropskega prostotrgovinskega območja (EFTA), zaprosili že leta 1967, a so vstop v EU zavrnili na dveh referendumih leta 1972 in 1994. Interes za članstvo je zdaj prav zaradi negotovih geopolitičnih razmer med prebivalstvom spet v porastu, čeprav v parlamentu zanj še ni večine. Če bi se Norveška odločila za vnovična pogajanja z EU, bi ta hipotetično lahko hitro zaprla, saj je njena zakonodaja močno prilagojena evropski, prav tako država sodeluje pri nekaterih zunanjepolitičnih odločitvah in je povezana z evropskim notranjim trgom.
Negotove politične okoliščine so Evropsko unijo v minulih letih pripeljale do tega, da je status kandidatk odobrila še Ukrajini, Moldaviji in Gruziji. Hkrati so se, zavedajoč edinstvenosti širitvene priložnosti, s pospešitvijo reformnih procesov svojih nalog lotili tudi v nekaterih kandidatkah. Predvsem Črna gora in Albanija zdaj prednjačita v pogajalskem procesu z Unijo. Uradna Podgorica je odprla že vsa pogajalska poglavja, trinajst pa jih je tudi že zaprla. Ta hitri napredek je komisarko Kosovo pripeljal do napovedi, da je zdaj napočil čas, ko bi morala Evropska unija začeti pripravljati pristopno pogodbo s Črno goro.
Bo pripravljena tudi EU?
»Komisarka Kosova ima prav: Črna gora je trenutno najbližje članstvu. Ob politični volji v Podgorici in podpori iz Bruslja bi se pogajanja realno lahko zaključila v prihodnjem letu. Zato je že zdaj logično odpreti pogovor o pristopni pogodbi – o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi Črna gora postala članica EU,« ocenjuje Ćerimagić. Po njegovi oceni glavni izziv ni tehničen, temveč političen: »Del držav članic še ni pripravljen sprejeti ideje o posamičnem vstopu Črne gore. Prav tu bo politična podpora evropske komisije in posameznih držav članic odločilna.«
Da je povsem odprto, kako se bo pristopni proces nadaljeval, opisuje tudi Nečev. Kot namreč razlaga, do zdaj države članice EU še niso sprejele dejanske politične odločitve o tem, ali, kdaj in pod kakšnimi pogoji so pripravljene sprejeti nove članice. »Dejstvo, da še vedno ni na mizi nobenega konkretnega osnutka pristopne pogodbe za Črno goro, veliko pove. Zelo malo verjetno je, da bi Črna gora v EU vstopila sama,« razmišlja Nečev in kot primer ovire navaja Francijo. Njihova ustava namreč določa, da mora biti zakon o ratifikaciji pristopne pogodbe praviloma potrjen na referendumu, razen če oba domova parlamenta sprejmeta enak sklep s tripetinsko večino. »Zato je pravo vprašanje: ali si res lahko predstavljamo sedanjega ali prihodnjega francoskega predsednika – ali pa večino v obeh domovih parlamenta –, ki bi to storil samo zaradi Črne gore? Sam menim, da ne. Da bi širitev postala politično izvedljiva, potrebujemo več sestavin v tej 'juhi',« ocenjuje Nečev. In prav te sestavine bi lahko bile po nekaterih razmišljanjih kandidatke, ki so manj problematične za evropsko javno mnenje.
Pristopna pogodba Črne gore bo tudi prva, ki bo vsebovala nove varovalke Evropske unije. Z njimi naj bi preprečili demokratično nazadovanje nove članice, prav tako pa onemogočanje Evropske unije pri njenem odločanju. Novi članici naj bi bilo preprečeno, da bi delovala kot »trojanski konj« tuje sile. Kako bodo videti te, še ni odločeno. »Varovalni mehanizmi lahko obstajajo, vendar le kot začasni ukrepi. Če bi postali trajni, potem ne bi več govorili o polnopravnem članstvu, temveč o drugorazrednem članstvu. V regiji so odzivi mešani. Črnogorske oblasti so do te ideje precej kritične, medtem ko je albanski premier Edi Rama do nje bolj odprt in pragmatičen,« ocenjuje Nečev.
Boleči realizem
Precejšen udarec je minuli teden pri prizadevanjih za hiter vstop v EU doživela Ukrajina. Članice niso podprle želene hitre poti Ukrajine v EU leta 2027, temveč so vztrajale pri izpolnitvi vseh kriterijev za članstvo. Tako so po svoje tudi oslabile ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je upal, da bo s perspektivo hitrega članstva v EU lažje prepričal ljudi na referendumu, da podprejo morebiten mirovni dogovor z Rusijo.
Po oceni Adnana Ćerimagića je zahteva predsednika Volodimirja Zelenskega po zelo hitrem datumu članstva razkrila politično realnost: začetni entuziazem med Kijevom in Brusljem je zamenjal počasen in politično občutljiv proces širitve. Ključni razlog za to pa so blokade in upočasnjevanje procesa, predvsem iz Budimpešte.
»Bolj realističen cilj bi bila postopna integracija Ukrajine v samo jedro evropskega projekta – predvsem v enotni trg in njegove štiri svoboščine, ob odprti poti proti schengenskemu območju. Tak model je bil v Evropi že preizkušen. Omogoča hitro gospodarsko integracijo ob izpolnjevanju meril pravne države, demokracije ter zunanje in varnostne politike, medtem ko institucionalni del polnega članstva pride pozneje. Na podoben način so v EU vstopale tudi države, kot so Avstrija, Finska in Švedska, danes pa o takšni poti razmišlja tudi Islandija,« meni Ćerimagić. Po njegovi oceni bi takšen pristop lahko uredil proces širitve in ublažil strahove nekaterih držav članic – od referendumov do dodatnega zapletanja odločanja v institucijah EU ter vprašanj kmetijstva in proračuna. Podoben model bi se lahko uporabil tudi za Moldavijo in druge države kandidatke, predlaga.