V rudniku v kraju Iga-Barrière v provinci Ituri na vzhodu Demokratične republike Kongo zlato išče stotine ljudi. Med njimi so ženske, moški in otroci. Prizor je s fotoaparatom ujel fotograf tiskovne agencije Associated Press (AP) Dieudonné Dirole, ki je v vzhodnem Kongu letos začel delati za AP.
Fotografija je nastala med poročanjem o mobilnih rudarjih zlata. Njihove nenehne selitve med oddaljenimi rudarskimi območji otežujejo tudi prizadevanja zdravstvenih oblasti za zajezitev letošnjega izbruha ebole. AP je o razmerah v rudnikih poročala 19. avgusta. Dirole pravi, da ni želel pokazati zgolj posameznega prizora, temveč predvsem pravo razsežnost ročnega rudarjenja. Na fotografiji so vidni ljudje, ki v blatu iščejo zlato, onesnažena voda, ki jo uporabljajo pri izpiranju, in pobočje, ki ga je rudarjenje popolnoma spremenilo.
»Prisotnost otrok, žensk in moških v blatu, onesnažena voda, ki se uporablja za pranje, ter spremenjeno pobočje kažejo človeško, gospodarsko in okoljsko razsežnost rudarjenja,« je povedal fotograf. Dirole se je moral dalj časa pogajati z lokalnimi vodji rudnika, saj so fotografiranje sprva zavračali. Po njegovih besedah se zavedajo, da v rudniku izkoriščajo tudi otroke in ženske, čeprav je otroško delo zakonsko prepovedano.
Enajstletnik, ki išče zlato za svojo družino
AP poroča, da je v rudniku v Ituriju med več sto delavci veliko otrok. Med ljudmi na fotografijah je tudi 11-letni Isaac Batisa, ki v rudniku išče zlato, da bi pomagal preživljati svojo družino. Po poročanju spletnega portala televizijske mreže ABC News Isaaca Batise ne skrbi ebola, temveč se želi le vrniti domov z nekaj zaslužka. Včasih za celodnevno delo prejme vsega dva dolarja.
Otroško delo je na rudarskih območjih Demokratične republike Kongo obsežno dokumentiran problem. Svetovna humanitarna organizacija Unicef opozarja, da je rudarsko delo za otroke med najbolj nevarnimi oblikami dela. Otroci so izpostavljeni težkim bremenom, prahu, dimu, plinom, nevarnemu orodju in strojem, nevarnost pa predstavljajo tudi nestabilni rudarski rovi.
Razmere so pogosto posledica skrajne revščine. Pri Unicefu so pred leti opisali primer deklice Kabedi, ki je pri devetih letih začela delati v rudniku bakra in kobalta, potem ko ji je umrl oče. Od jutra do večera je zbirala, drobila in prenašala rudo. Za celodnevno delo je prejela približno 5000 kongovskih frankov oziroma okoli 2,5 dolarja. »Želim postati novinarka, da bi se glas kongovskih otrok slišal po vsem svetu,« je dejala v času objave.
Tudi novejši podatki kažejo, da se problem nadaljuje. Po podatkih demografske in zdravstvene raziskave za obdobje 2023–2024 je bilo v nevarno delo vključenih 11 odstotkov otrok, starih od pet do 17 let. Unicef med posebej problematičnimi področji izpostavlja tudi neformalen rudarski sektor.
Zlato, kobalt in kovine, ki končajo na svetovnem trgu
Prizor iz vzhodnega Konga odpira tudi širše vprašanje: kdo ima največ koristi od bogastva afriških rudnin in kdo nosi največje breme njihovega pridobivanja? Demokratična republika Kongo je izjemno bogata z naravnimi viri, med drugim z bakrom, kobaltom, zlatom in drugimi rudninami. Kljub temu njeno rudno bogastvo že desetletja ne pomeni blaginje za večino prebivalstva. V času belgijske kolonialne oblasti je bilo gospodarstvo Konga močno podrejeno izkoriščanju naravnih virov in izvozu surovin, pri čemer je kolonialni sistem temeljil tudi na prisilnem in izkoriščevalskem delu domačega prebivalstva.
Kolonialna zgodovina ne pomeni, da je mogoče današnje razmere preprosto pripisati Evropi. Današnjo rudarsko verigo sestavljajo kongovske oblasti, lokalni trgovci, oborožene skupine, regionalni posredniki, velike mednarodne rudarske družbe, predelovalci in kupci po vsem svetu.
Pri zlatu so mednarodne organizacije že večkrat opozorile na nevarnost, da kovina iz rudnikov, v katerih prihaja do kršitev človekovih pravic, prek zapletenih trgovskih poti konča na svetovnih trgih. Human Rights Watch je denimo dokumentiral poti zlata iz vzhodnega Konga prek Ugande do svetovnih trgov v Evropi in drugod. Organizacija je opozarjala tudi na povezave med trgovanjem z zlatom in financiranjem oboroženih skupin.
Podobna vprašanja so se pojavila pri kobaltu, ključni surovini za številne baterije in elektronske naprave. Amnesty International je dokumentiral razmere v kongovskih ročnih rudnikih, kjer so med delavci otroci, izkopan kobalt pa prek dobavnih verig vstopa v izdelke velikih svetovnih blagovnih znamk.
Cena, ki je na polici ne vidimo
Ko potrošnik kupi zlat nakit, pametni telefon, računalnik ali električni avtomobil, praviloma ne vidi razmer na začetku dobavne verige, iz katerih prihajajo surovine za te izdelke. Prav ta razdalja omogoča, da razmere na začetku dobavne verige pogosto ostanejo skrite pred očmi končnega kupca.
To ne pomeni, da je mogoče vsako zlato oziroma kovino, ki pride iz Afrike, označiti za »umazano«. Prav tako preprosta prepoved nakupa rudnin iz ročnih rudnikov ni nujno rešitev. Takšen pristop bi lahko prizadel skupnosti, ki so od rudarjenja življenjsko odvisne, opozarjajo humanitarne organizacije. Namesto tega bi morale družbe preverjati svoje dobavne verige, prepoznavati tveganja za otroško delo in druge kršitve ter pomagati pri izboljševanju razmer na terenu. Fotografija Dieudonna Diroleja je opomnik, da svet še naprej dopušča izkoriščanje odraslih in otrok z začetka dobavne verige.