Izraelski premier Benjamin Netanjahu je moral dolgo čakati na podporo ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Kot vodja Likuda, ki je še vedno v tesni tekmi z opozicijsko stranko Jašar! nekdanjega načelnika generalštaba Gadija Eisenkota, zdaj upa, da bodo Trumpove besede poskrbele za preobrat na volilni torek prihodnji teden.
»Bibi Netanjahu je bil močan, pogumen in briljanten kljub ogromnemu nasprotovanju, tudi tistemu, ki prihaja iz samega Izraela. Kljub vsemu je vztrajal in se dejansko še okrepil! Opazoval sem Bibija v najtežjih časih. Običajni moški ali ženske bi pod takšnim pritiskom popustili. Toda Bibi ni popustil. Pravzaprav je postal še močnejši in to moč ohranja še danes,« je zapisal Trump.
Odziv opozicije je bil enoten. Trumpovo podporo so bolj ali manj spoštljivo vzeli na znanje, a hkrati poudarjali, da bo o prihodnjem vodstvu države odločilo izraelsko ljudstvo. Tako je govoril tudi Eisenkot, ki je v času vojne sodeloval pri oblikovanju in izvajanju izraelske vojaške strategije.
Skoraj izenačena bloka
Tako se glasi Trumpov izliv naklonjenosti premierju, za katerega je po začetku izraelskih napadov na Bejrut in južni Libanon, kjer so se začeli ponavljati prizori, znani iz Gaze, dejal, da se mu je zmešalo. Trump je imel z Netanjahujem večji del svojega predsedovanja napete odnose, a sta kljub temu vodila razmeroma usklajeno politiko na Bližnjem vzhodu.
Po Trumpovi odločitvi, da ZDA vstopijo v vojno z Iranom, ki se je izkazala za eno njegovih najbolj napačnih ocen, je Netanjahu dejansko dobil vse, kar si je želel zadnjih dvajset let. Čeprav je Trump Netanjahuja prisilil tudi v podporo svojemu mirovnemu načrtu za Gazo, Izrael še leto dni po njegovi uveljavitvi blokira dostop mednarodne stabilizacijske misije in začasne tehnokratske vlade v Gazo.
Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na skoraj izenačen dvoboj obeh političnih blokov. Opozicijski blok štirih sredinskih in cionističnih strank okoli Eisenkota naj bi dobil 52 poslanskih sedežev v 120-članskem knesetu, blok šestih skrajno desnih in verskih strank okoli Netanjahujevega Likuda pa 51.
Nobeden tako ne bi imel dovolj sedežev za večinsko vlado. Jeziček na tehtnici bi lahko bile tri manjše stranke, ki naj bi presegle 3,25-odstotni volilni prag. Med njimi je tudi Skupna lista arabskih strank, okoli katere se prav tako vrti del predvolilne kampanje obeh taborov.
Bo napad ali ga ne bo?
Netanjahu poskuša volilce odvrniti od glasovanja za opozicijski blok z opozorilom, da bi ta brez dvoma sodeloval z arabskimi strankami. V opoziciji to možnost zavračajo oziroma pragmatično čakajo na povolilno aritmetiko. Po volitvah bi se lahko voditelji opozicijskih strank dogovorili tudi o novem kandidatu za premierski položaj. Vprašanje, ali bo v primeru zmage premier dejansko postal Eisenkot, so tako preložili na čas po volitvah, saj bi se lahko o tem že zdaj sprli.
Več soglasja je glede prihodnjih odnosov s Palestinci. Z izjemo Demokratov Jaira Golana namreč druge članice opozicije ustanovitve palestinske države ne predvidevajo. Tudi pri varnostnih vprašanjih se ne razlikujejo bistveno.
Eisenkot je denimo napovedal, da bo v primeru izvolitve za premierja v letu in pol končal vladavino Hamasa v Gazi. Netanjahu je ob teh napovedih nemudoma podvomil, da bi nekdanji načelnik generalštaba to zmogel, saj mu tega ne bi dovolili njegovi morebitni koalicijski partnerji – arabske stranke. To je bila le konkretna ponazoritev njegovega predvolilnega gesla »Bodisi desnica ali pa Palestina«, s katerim poskuša polarizirati politično izbiro in mobilizirati volilce, da bi glasovali zanj.
Vzporedno s špekulacijami, da bi Trump pred kongresnimi volitvami lahko napadel Iran in tako republikancem izboljšal možnosti za volilni uspeh, so se podobna ugibanja pojavljala tudi v Izraelu. Tako Trump kot Netanjahu sta zanikala takšno možnost, vendar eden od opozicijskih voditeljev, Jair Lapid, njunim zagotovilom ne verjame. Opozarja, da ni obveščevalnih podatkov, ki bi kazali na neposredno nevarnost iranskega napada na Izrael, zaradi katerega bi bilo treba preložiti volitve.