Kot poroča The Wall Street Journal, ameriška obrambna industrija še vedno občuti posledice desetletij krčenja, njene dobavne verige pa so odvisne od peščice specializiranih dobaviteljev, pogosto v tujini.
Težave ponazarja na videz nepomemben material – rajon, vrsta umetnega vlakna, ki ga po posebni toplotni obdelavi uporabljajo za zaščito notranjosti raketnih motorjev pred ekstremnimi temperaturami.
Za najnovejše prestrezne rakete patriot PAC-3 MSE je odobrena le ena različica tega materiala. Dobavna pot se začne na Češkem, nadaljuje s predelavo v podjetju ArianeGroup v Franciji in obdelavo s smolo v podjetju Park Aerospace v Kansasu. Material nato prevzame L3Harris v Zahodni Virginiji, kjer izdelujejo raketne motorje.
Francoski ArianeGroup ne more dobaviti toliko materiala, kolikor bi ga potrebovali ameriški proizvajalci. Dodaten izvoz bi pomenil manj dobave drugim naročnikom, med njimi francoski vojski. Ameriško obrambno ministrstvo je zato poskušalo doseči povečanje proizvodnje, vendar zmogljivosti ni mogoče razširiti čez noč.
Rakete PAC-3 MSE stanejo približno štiri milijone dolarjev (dobrih 3,6 milijona evrov) na kos. Izdelava traja okoli dve leti, vanje pa je vgrajenih na stotine komponent. Vsaka mora izpolnjevati stroge tehnične zahteve, zato zamenjava dobavitelja ni preprosta: preverjanje alternativnih materialov lahko traja več let.
Po oceni Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS), ki jo navaja časnik, so bile ameriške zaloge raket PAC-3 do konca julija približno 65 odstotkov manjše kot pred začetkom vojne z Iranom februarja. ZDA jih potrebujejo tudi za obrambo zaveznikov, med drugim Ukrajine.
Sedanja ozka grla so posledica sprememb po koncu hladne vojne. Zaradi zmanjševanja obrambnih izdatkov se je število velikih ameriških orožarskih koncernov z 51 skrčilo na pet, številni manjši proizvajalci pa so nehali delovati. V desetletju pred letom 2022 je število malih podjetij v ameriški obrambni industriji upadlo za 40 odstotkov.
Težavo stopnjuje dejstvo, da različni oborožitveni sistemi uporabljajo iste dobavitelje. Več kot 70 odstotkov dobaviteljev sestavnih delov za PAC-3 oskrbuje tudi dele za podoben sistem zračne obrambe THAAD. Motnja pri enem proizvajalcu lahko tako prizadene proizvodnjo več vrst raket hkrati.
Pentagon je z družbo Lockheed Martin, ki proizvaja PAC-3 MSE, sklenil večletni dogovor o povečanju proizvodnje na približno 2000 izstrelkov letno do konca leta 2030, sporazum pa imajo tudi z izdelovalcem motorjev L3Harris. Daljše pogodbe naj bi dobaviteljem zagotovile, da se naložbe v nove obrate splačajo.
Toda tudi ob visokih sredstvih ostajajo omejitve. Park Aerospace je za novo proizvodno linijo ArianeGroup v Franciji zagotovil pet milijonov evrov predujma, vendar bo začela delovati šele leta 2028 in ne bo zadostovala povpraševanju. Podjetji sta se okvirno dogovorili tudi za tovarno v ZDA, ki bi se lahko odprla okoli leta 2030.
Možni alternativni proizvajalec za vlakna rajon je nemška Enka, vendar njen produkt za PAC-3 MSE še ni odobren. To podjetje dobavlja vlakna tudi modni industriji in je zaradi upada naročil nameravalo zapreti proizvodnjo. Pentagon in ameriški obrambni izvajalci so z večjimi naročili zaprtje začasno preprečili, toda prihodnost obrata po letu 2028 ostaja negotova.