Na kvarnerskih otokih naj bi prodajali kar sto ton ponarejenega medu, ki ga trgovci predstavljajo kot vrhunski izdelek. Na problem je opozoril Dražen Kocet, predsednik Hrvaške čebelarske zveze, na 15. nacionalni konferenci o varnosti in kakovosti čebeljih pridelkov, ki je potekala v Kastavu, poroča reški Novi list.
Po njegovih besedah gre za poceni kitajsko osnovo, ki ji dodajajo eterična olja, pogosto kemično pridobljena, da bi posnemali kakovosten med avtohtonega žajblja. Opozarja, da administrativni ukrepi, kot je obvezno označevanje držav izvora, ki ga Hrvaška izvaja od leta 2018, niso ustavili prodaje poceni mešanic.
Pol medu v EU je sumljivega
Razmere so skrb vzbujajoče tudi na širši evropski ravni. Delež sumljivih vzorcev medu je v Evropski uniji dosegel 46 odstotkov. Na Hrvaškem se je po podatkih državnega inšpektorata povečal s četrtine leta 2024 na tretjino leta 2025.
Na problem je opozoril tudi Boštjan Noč, predsednik Evropske čebelarske zveze in dolgoletni predsednik Čebelarske zveze Slovenije. Po njegovem mnenju je stanje katastrofalno, saj se je delež ponarejenega medu približal polovici trga. Kritičen je predvsem do velikih držav, kot sta Nemčija in Francija, ki po njegovih besedah predolgo nista namenjali dovolj pozornosti problemu.
Čebelarjem težave povzroča tudi suša
Poleg ponarejenega medu čebelarje vse bolj skrbijo podnebne spremembe. Letošnje izjemno vroče in sušno poletje je povzročilo pomanjkanje nektarja in cvetnega prahu, zaradi česar so morali številni čebelarji čebele dodatno hraniti.
Saša Burić iz Vrbovskega pojasnjuje, da so bile čebelje družine na začetku julija sicer še številčne, vendar brez zadostne količine hrane. Tehtnice panjev so vsak dan kazale tudi do pol kilograma manj, po 45 dneh pa so bili nekateri panji prazni.
Čebelarji so morali poseči po sladkornem sirupu, saj čebelje družine za uspešno prezimovanje potrebujejo približno 15 kilogramov medu, ki ga letos marsikje niso mogle nabrati.
Čebele imajo na voljo vse manj hrane
Težave dodatno povečujejo zajedavska pršica varoja, zaraščanje travnikov in opuščanje tradicionalnega kmetijstva. Zaradi vse manj cvetočih površin imajo čebele na voljo manj hrane, posledice pa se kažejo tudi v slabšem razvoju čebeljih družin.
Nekateri čebelarji skušajo izgube zmanjšati s selitvijo panjev na območja, kjer rastline še cvetijo. Kljub temu opozarjajo, da so vremenske razmere vse manj predvidljive, zato je prilagajanje postalo nujen del čebelarjenja.
Kot eno največjih groženj hrvaškemu in evropskemu čebelarstvu pa še naprej izpostavljajo ponarejeni med na policah trgovskih verig. Poceni pripravki, ki sploh niso čebelji proizvodi, se namreč cenovno ne morejo primerjati s pravim medom domačih pridelovalcev.