»Rečeš si: ‘O moj bog, pred dvema minutama sem bil v lovcu in letel s hitrostjo 800 kilometrov na uro, nato pa je le dobre štiri metre od moje glave dobesedno eksplodirala raketa,’« je povedal upokojeni brigadni general Houston Cantwell, danes zaposlen na Inštitutu Mitchell za aeronavtične študije.
Kljub začetnemu šoku se letalec najverjetneje še pred pristankom spomni ključnih naukov iz usposabljanja. »Najboljši pregled nad tem, kam želite iti ali čemu se izogniti, imate prav med spuščanjem s padalom,« je dejal Cantwell, ki ima 400 ur bojnih izkušenj, tudi z misij nad Irakom in Afganistanom.
Spuščanje s padalom prinaša tveganje za poškodbe stopal, gležnjev in nog, je dodal. »Obstaja veliko zgodb preživelih iz Vietnama, ki so utrpeli hude poškodbe – odprte zlome – že zgolj zaradi izstrelitve iz letala.«
Ob pristanku je ključno hitro preveriti svoje stanje: »Ali se sploh lahko premikam? Sem mobilen?«
Premikanje samo ponoči
Nato letalci določijo svojo lokacijo, preverijo, ali so za sovražnikovimi črtami, poiščejo možna skrivališča in razmislijo o načinih vzpostavitve komunikacije. »Zajetju se poskušaš izogniti, dokler je mogoče,« pravi Cantwell. »Če bi bil v puščavskem okolju, bi najprej poiskal vodo.«
Medtem se aktivirajo ekipe za bojne iskalne in reševalne operacije (CSAR) – visoko usposobljeni vojaki in piloti v stalni pripravljenosti. »To ti daje veliko uteho, saj veš, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da te rešijo. Seveda pa ne bodo šli na samomorilsko misijo.«
Pogrešani član posadke lahko tudi sam poveča možnosti za uspešno reševanje. »Moja prva prioriteta bi bila, da se skrijem, saj ne želim biti ujet. Poskušal bi priti do lokacije, kjer me lahko varno poberejo.«
V urbanem okolju bi to lahko bila streha stavbe, na podeželju pa odprto polje, primerno za pristanek helikopterjev. Po njegovih besedah je premikanje najvarnejše ponoči. Cantwell je dodal, da je med letenjem vedno nosil tudi pištolo.
Reševalna misija
Scott Fales je predstavil izkušnje vojaških reševalcev. Ključno vlogo je imel v incidentu »Sestreljeni črni jastreb« leta 1993 v Mogadišu v Somaliji, po katerem je bil posnet tudi hollywoodski film.
»Pred vsako operacijo vedno obstaja načrt CSAR,« je pojasnil za AFP. Ob tem se zbira in analizira ogromna količina obveščevalnih podatkov o lokaciji in stanju pogrešanega letalca. »Uporablja se vse – od človeških virov in satelitskih posnetkov do različnih dronov in signalne obveščevalne dejavnosti. Vse to služi iskanju te osebe.«
"Upam, da se skriva pri prijaznih ljudeh"
Ko letalca locirajo, se načrt reševanja v realnem času dokončno oblikuje kar v helikopterjih. »Strelci opazujejo morebitne grožnje, piloti iščejo primerno mesto za pristanek, mi pa skušamo vzpostaviti stik s sestreljenim letalcem,« je dejal.
Na tleh najprej preverijo identiteto osebe, nato ocenijo stopnjo ogroženosti in nujnost medicinske pomoči.
Fales opisuje njihov način razmišljanja: »V kakšni neposredni nevarnosti smo? Koliko časa imamo, da to osebo spravimo ven? Kakšne so poškodbe? Nato se odločimo – ali bomo oskrbo izvedli na lokaciji ali pa ga le poberemo in takoj odletimo. Vse je odvisno od stopnje nevarnosti.«
Fales je »zelo optimističen«, da bodo pogrešanega ameriškega letalca našli. »Upam, da so ga našli prijazni ljudje in ga skrivajo. Ali pa se še vedno uspešno izmika zajetju.«