Friedman kolumno začenja z neposrednim nagovorom članicam Nata: »Razumem vas. Predsednika Trumpa prezirate zaradi vseh pravih razlogov. Ukrajini je obrnil hrbet. Grozil je z zasedbo Grenlandije in priključitvijo Kanade. Prilizoval se je Vladimirju Putinu. Razkraja ameriške demokratične institucije. Tako vas je žalil, da mu je nemški kancler pred kratkim odbrusil, da Iran 'ponižuje' Trumpovo Ameriko. Vse to mi je jasno.«
Vendar kolumnist takoj doda surovi »ampak«: »Zdaj to prebolite. Zberite svoje mornarice in nemudoma krenite v Perzijski zaliv. Pridružite se ameriški vojski, da boste dali jasno vedeti, da Iranu nikoli – res nikoli – ne bo dovoljeno odločati o tem, kdo sme in kdo ne sme skozi Hormuško ožino.«
Trump in Netanjahu: Egomanijaka brez načrta
Friedman ne varčuje s kritikami na račun ameriškega predsednika in izraelskega premierja. Opisuje ju kot »nepremišljena egomanijaka, ki nista niti približno tako pametna, kot mislita, da sta«. Po njegovem mnenju sta se Trump in Benjamin Netanjahu stisnila v kot, težava pa je, da sta »v isti kot potisnila tudi vse nas ostale«.
Avtor poudarja, da sta vojno sprožila brez kakršne koli strategije, brez posvetovanj z Natom in brez trohice mednarodne legitimnosti s strani Združenih narodov. Kljub temu Friedman opozarja, da bi dopuščanje Iranu, da ima Hormuško ožino za talko, pomenilo trajno nestabilnost za Evropo. Ta namreč nujno potrebuje plin iz Zaliva, če se noče ponovno vrniti v položaj odvisnosti od Rusije.
Iranske »cestninske postaje« sredi morja
Eden največjih strahov, ki jih izpostavlja Friedman, je iransko prizadevanje za trajno spremembo pravil plovbe. Navaja podatke organizacije Lloyd’s List Intelligence, po katerih je Teheran že ustanovil novo agencijo in jo poimenoval uprava za ožine Perzijskega zaliva.
»Iran se postavlja kot edina avtoriteta, ki izdaja dovoljenja za tranzit. Ladjam so že začeli pošiljati obrazce za pobiranje pristojbin,« piše Friedman. Opozarja, da bi to lahko postal nevaren precedens: »Če to postane običajno, kdo ve, katere države bodo še postavile cestninske postaje na ključnih morskih poteh pred svojimi obalami?«
Kolumnist priznava, da si Trump z ničimer ni zaslužil podpore Nata, in nadaljuje: »Naši zavezniki bodo ta apel skoraj zagotovo zavrnili. Tisto, kar je nujno, je zdaj morda postalo nemogoče, ker je Trump tako dolgo blatil zavezništvo in bil ravnodušen do energetske krize, ki jo je ta vojna povzročila Evropi.«
Izbira je preprosta: Dubaj ali Bejrut
Friedman v kolumni pojasnjuje, da se na Bližnjem vzhodu trenutno borita dva modela prihodnosti. Prvi je model »dahija« – po šiitskem predmestju Bejruta in utrdbi Hezbolaha. To je vizija protimodernističnega, puritanskega in nedemokratičnega fundamentalizma, ki ga Iran vnese povsod, kamor stopi. »To je poljub smrti za vsako državo,« piše Friedman.
Na drugi strani je dubajski model, ki so ga vzpostavili Emirati in temelji na odgovorni birokraciji, zmernem islamu, verskem pluralizmu in odprtosti do sveta. Iran želi po Friedmanovih trditvah uničiti prav ta model, saj je izjemno privlačen za mlade Arabe.
»Razumem, zakaj želijo naši zavezniki v Natu gledati Trumpa in Netanjahuja, kako žanjeta, kar sta sejala,« zaključuje Friedman. »Toda ta grozna voditelja sta sejala veter, vsi pa bomo poželi vihar, če bo Iran iz tega izšel močnejši.«