Dve leti smo reportaže iz Srbije začenjali s podobnimi besedami: »solze v očeh, želja po boljšem jutri, petnajst minut tišine za petnajst žrtev«. Danes lahko reportažo začnemo s povsem drugačnimi besedami: »Srbija poka od veselja. Na Terazijah plešejo kolo, avtomobilske troblje spremljajo slavje, številka tri je postala številka zmage.« Po skoraj dveh letih protestov sta prišla večer in dan, ko so lahko ljudje, ki so tako dolgo zahtevali spremembo, začeli slaviti.
Jutri se je začel že ob šestih
Beograd ob šestih zjutraj običajno še spi. V nedeljo so ljudje pred volišči čakali, še preden se je glasovanje začelo. Ponekod pol ure, drugod uro in pol. Želeli so spremeniti Srbijo. Na volišča so prihajali dedki v spremstvu svojih vnukov, vrste so bile praktično na vseh voliščih. Na koncu je bila volilna udeležba 69,3-odstotna.
Zaupanje v spremembo je spremljalo nezaupanje v izvedbo volitev. Center za svobodne volitve in demokracijo (CeSID) je prejel več kot 300 prijav morebitnih nepravilnosti. V Čačku so se občani zbirali, da bi zaščitili študentske nadzornike in volilne skrinjice.
»Te volitve smo izgubili,« je pozneje sporočil Vučić, ko končnih rezultatov še ni bilo. Študentski štab je utihnil, nato je nekdo zakričal: »Uspelo nam je!« Sledili so aplavz ter vzkliki »Zmaga, zmaga!« in »Pumpaj!«. V štabu se je plesalo in jokalo, zbrani so skupaj zapeli tudi pesem Srbija se budi. Po dolgem čakanju na rezultate je bilo napetosti konec.
Na Terazijah so plesali kolo. Med petje in vzklike so se mešale avtomobilske troblje, množica je napolnila mestno središče in ustavila promet. Slavili so tudi pred Filozofsko fakulteto, v Novem Sadu, Nišu in Kraljevu. Ljudje, ki so skoraj dve leti prihajali na proteste, so tokrat dočakali večer, ko so lahko ostali na ulici zaradi zmage. Srbija je v nedeljo dobila odgovor na vprašanje, ki se je vračalo ob vseh protestih: »Koliko časa še?« Do te nedelje.
Jutro po zmagi
»Počutim se neverjetno. Nisem pričakoval, da bo Vučić tako na hitro priznal poraz, ampak mislim, da je naredil pametno,« nam je dan po volitvah povedal Ante. Ko smo ga vprašali, kaj pričakuje od spremembe oblasti, je odgovoril: »Okupirane institucije bodo svobodne. Narod si bo pisal prihodnost tako, kot si jo želi, in ne tako, kot jo narekuje nekdo drug.«
Če je bilo v nedeljo zjutraj med čakanjem pred volišči še veliko negotovosti, je bilo v ponedeljek v Beogradu resnično čutiti nov dan. Meščani so začeli čistiti Ćacilend, ki je več kot leto dni zasedal Pionirski park pred parlamentom, in tako simbolno začeli nov dan v »osvobojeni« Srbiji. Med tistimi, ki so pospravljali park, je bila tudi Anita, ki pa je izrazila skrb zaradi dejanj odhajajoče oblasti. »Skrbi me zgolj to, da med tem, ko država slavi in ko mi pospravljamo park, oni brišejo dokumente in jih uničujejo.« Vendar je spodbudno zaključila: »A verjamem, da imajo študentje oziroma njihova lista načrt, kako naprej, kako se lotiti dela.« Tudi zanjo se s priznanjem poraza vse še ni končalo. Želi vedeti, kaj se dogaja v ustanovah, iz katerih bo morala dosedanja oblast oditi, in od zmagovalcev pričakuje, da bodo pripravljeni prevzeti delo, za katero so jih ljudje izvolili.
Milica je dejala, da takšnega vzdušja že dolgo ni bilo. »Tako pozitivne energije v Srbiji nisem čutila od padca Miloševića.« A ves čas razmišlja tudi o tem, kaj je moralo pripeljati do te nedelje. »A pri vsem tem me vedno znova spreleti zgolj ena misel. Je res moralo umreti šestnajst ljudi, da smo končno nekaj spremenili? Zakaj je smrt vedno potrebna za spremembe? Postaviti bi jim morali spomenik,« je nadaljevala. »Teh šestnajst ljudi je v svojem bistvu zaslužnih za to, da smo danes tam, kjer smo. V osvobojeni Srbiji.«
Na umrle je med nedeljskim slavjem spomnila tudi Dijana Hrka, mati umrlega Stefana Hrke. »To je zmaga vseh nas, to je zmaga naših otrok,« je povedala. »Dve leti sem čakala. Tresem se kot šiba na vodi, ne morem govoriti. Dve leti sem čakala ta trenutek, da padejo,« je dodala. Želi, da bi za tragedijo odgovarjali vsi odgovorni, tudi Vučić. »To je šele začetek tistega, kar moramo narediti.«
»V nedeljo smo proslavljali, danes je nov dan. Pred nami je težka pot, vsekakor. Ampak ko bi vi vedeli, kako je zadihati z občutkom svobode v prsih. Tega občutka se ne da opisati, najbrž niti ponovno občutiti. Za zdaj je to dovolj,« pa je dan po volitvah povzel Luka.
