Januarja 2025 sta ekonomista Akhil Rao in Giacomo Rondina v študiji, objavljeni v reviji Journal of the Association of Environmental and Resource Economists, opredelila časovni razpon, v katerem bi se lahko začel Kesslerjev sindrom. Raziskovalca z Middlebury Collegea in Univerze v Koloradu sta povezala dva področja: ekonomiko izstreljevanja satelitov in fiziko trkov v orbiti.
Portal science-et-vie.com piše, da njuni izsledki dopuščajo zelo širok časovni razpon. Pred tem še nihče ni poskušal določiti, kdaj bi lahko nastopil Kesslerjev sindrom, na podlagi ekonomskih spodbud, zaradi katerih upravljavci v orbito pošiljajo vse več satelitov.
Verižna reakcija
Ko dva satelita trčita pri hitrosti 28.000 kilometrov na uro, za njima ne ostaneta zgolj dve uničeni vesoljski plovili. Nastane na tisoče drobcev, ki lahko sami postanejo nevarni izstrelki. Vsak od njih nadaljuje pot po svoji orbiti in lahko tam ostane več let.
Science-et-vie.com navaja, da je ameriški astrofizik Donald Kessler takšen scenarij opisal že leta 1978. Po njem bi lahko naraščajoče število trkov povzročilo verižno reakcijo, pri kateri bi nastajalo vse več vesoljskih odpadkov, ti pa bi sprožali nove trke.
Model ekonomistov postavlja morebitni prelom med letoma 2040 in 2184. Časovni razpon, ki obsega 144 let, se morda zdi premalo natančen za praktično uporabo, vendar opozarja na bistveno težavo. Veliko je odvisno od nastajanja drobcev oziroma količine novih odpadkov, ki nastanejo ob vsakem trčenju in lahko povzročijo nadaljnje trke.
Avtorja ob tem poudarjata tudi dejavnik, ki ga inženirji pogosto zanemarjajo: vpliv ekonomskih odločitev na razvoj oblaka vesoljskih odpadkov.
Upravljavci ne plačujejo za tveganje
Nizka Zemljina orbita je prostor, ki ga ne obvladuje en sam lastnik. Dostop do nje je v veliki meri odprt, vsak nov satelit pa povečuje verjetnost trčenja tudi za druga vesoljska plovila. Upravljavci satelitov teh dodatnih tveganj ne krijejo v celoti, temveč del stroškov prelagajo na druge uporabnike orbite. Cena izstrelitve trenutno ne vključuje posebnega nadomestila za to skupno tveganje.
Eden najbolj zaskrbljujočih izsledkov modela je, da se Kesslerjev sindrom lahko pojavi tudi, če bi upravljavci morali plačevati za povzročeno zunanjo škodo, denimo z davkom ali pristojbino za uporabo orbite.
Raziskovalca položaj primerjata z izumiranjem živalske populacije, pri katerem lahko izkoriščanje do zadnjega posameznika v določenih okoliščinah prinese več koristi kot ohranjanje vrste.
Matematično modeliranje
Vendar je treba ugotovitve razumeti previdno. Gre za matematično modeliranje, ne za neposredno opazovanje, ocene nastajanja drobcev pa temeljijo na omejenih podatkih. Predvideni časovni razpon se glede na uporabljene predpostavke razlikuje tudi za več kot štirikrat.
Avtorja ne napovedujeta, da bodo sistemi leta 2040 odpovedali. Opredeljujeta časovno obdobje, v katerem bi se lahko tveganje začelo uresničevati, piše science-et-vie.com in dodaja, da bi morebitne posledice bi lahko občutili tudi na Zemlji. Satelitska navigacija pomaga zagotavljati natančno časovno usklajevanje bančnih omrežij, sateliti pa zbirajo tudi podatke, ki so ključni za pripravo vremenskih napovedi.
Evropska vesoljska agencija (ESA) je leta 2025 zaznala izrazito poslabšanje razmer. Več kot 300 izstrelitev je v orbito poneslo več kot 4000 novih objektov.
Agencija opozarja tudi, da število vesoljskih odpadkov zdaj narašča hitreje, kot ti zapuščajo orbito in vstopajo v Zemljino atmosfero. Trki bi lahko povzročali nadaljnje povečevanje oblaka odpadkov, tudi če bi se vse nove izstrelitve ustavile.