Dogodek 1. novembra 2024 je sprožil proteste študentov in drugih z zahtevami po kaznovanju odgovornih in pregonu korupcije, ki pa so sčasoma prerasli v politično gibanje ter potem v kandidatno Študentsko listo, ki je prejšnjo nedeljo zanesljivo zmagala na volitvah ter odpravila z oblasti Srbsko napredno stranko Aleksandra Vučića.
»Študenti vas vabijo, da se 1. novembra 2026 udeležite spominskega shoda, ki bo posvečen žrtvam padca nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Skupaj ohranimo spomin na žrtve,« so brez političnih konotacij zapisali v vabilu. Enako so storili že lani, ko so na shodu brez transparentov in brez politične udeležbe ob 11.52 obmolknili za 16 minut ter v zrak spustili 16 golobov. Prišlo je 160.000 ljudi. Večina je pripešačila iz različnih srbskih mest. »Nihče od nas ne pričakuje, da bo jutri kaj drugače,« je takrat eden od udeležencev rekel Dnevnikovemu poročevalcu. Morda ne jutri, zato pa čez eno leto …
Odstop premierja
Nadstrešek vzdolž zunanje stene železniške postaje se je zrušil na zelo prometni petek (1. november v Srbiji ni praznik) in pod seboj pokopal ljudi, ki so spodaj sedeli ali stali; veliko je bilo mladih. Štirinajst jih je umrlo takoj, kasneje pa še dva od treh hudo poškodovanih. To je bila ena najhujših infrastrukturnih nesreč v Srbiji. Oblast je 2. november razglasila za dan žalovanja. Na prizorišču nesreče so ljudje prižigali sveče, puščali sporočila, tja so prinašali cvetje in se začeli spraševati: Zakaj? Kdo je kriv? Vprašanje ni in ni hotelo izginiti.
Izkazalo se je, da sta železniško postajo pred kratkim obnovili kitajski podjetji pod nadzorom konzorcija treh madžarskih in treh srbskih družb, in sicer v okviru modernizacije železniške povezave Budimpešta–Beograd. Med obnovo so očitno preobremenili strukturo nadstreška in zagrešili konstrukcijske napake. Štiri dni po nesreči je padla prva politična glava, odstopil je minister za promet, infrastrukturo in gradbeništvo Goran Vesić. Slabe tri tedne kasneje je odstopil minister za domačo in mednarodno trgovino Tomislav Momirović. Decembra je tožilstvo vložilo obtožnice proti trinajstim osebam.
Protesti pa niso ponehali. Rodilo se je gibanje Študenti v blokadi. Januarja so se vrstile demonstracije v Beogradu pred ustavnim sodiščem in pred RTV Srbija ter blokade prometnic. Sedemindvajsetega januarja so privrženci Srbske napredne stranke napadli študente v Novem Sadu in eno študentko hudo poškodovali. Naslednji dan je odstopil srbski premier Miloš Vučević z razlago, da želi preprečiti nadaljnje napetosti v državi. Predsednik Vučić je dejal, da bo premislil o predčasnih volitvah, a jih ni bilo. Na položaj je imenoval malo znanega Đura Macuta. A moč protestov je že začel resneje čutiti.
Štiri zahteve in še peta in šesta
Študenti so oblasti postavili štiri zahteve: objavo celotne dokumentacije o prenovi novosadske postaje oziroma nadstreška, kaznovanje odgovornih za napade na protestnike, izpustitev pridržanih protestnikov in dvig sredstev za šolstvo za 20 odstotkov. Po velikem beograjskem shodu 15. marca, kjer se je zbralo 300.000 ljudi, so dodali še novo zahtevo: preiskavo domnevne uporabe zvočnega topa.
Protestno gibanje se je še naprej razvijalo. Marca 2025 so se začeli zbori državljanov kot oblika neposrednega odločanja, maja 2025 pa so prestopili mejo, ki so si jo prej postavili, in konkretno posegli v politično sfero z novo zahtevo: predčasne volitve.
Protesti so se nadaljevali, prav tako nadaljnje zaostritve z režimom, ki je očitno iskal recept za to, kako dovolj popustiti, da bi protesti potihnili, in ne preveč, da bi ogrozil samega sebe. Ni ga našel, sledile so zaostritve z blokado fakultet, vzporedno s tem pa se je študentsko protestno gibanje preobrazilo v politično silo. Maja 2026 je organiziralo drugi največji shod v Beogradu s 190.000 udeleženci. Na forumih je oblikovalo svojo listo 250 kandidatov, na kateri študentov ni bilo. In ko je Vučić septembra tudi uradno razpustil parlament ter napovedal predčasne volitve, so bili pripravljeni.
Dvomi o tem, ali je njihov način res pravi za spremembo oblasti, so se razblinili 25. oktobra, ko je lista zmagala s 53 odstotki glasov in dobljenimi 141 sedeži v 250-članskem parlamentu. Vučić je priznal poraz, natanko en teden pred drugo obletnico tragedije, ki je z vsem, kar je sledilo, pripeljala do njegovega presenetljivega odhoda z oblasti.
