Balistična raketa srednjega dosega orešnik je strah in trepet ruskega vojaškega arzenala. Stane več kot 50 milijonov dolarjev, za izdelavo ene rakete pa naj bi po podatkih zahodnih obveščevalskih služb Rusi potrebovali od dva do dva meseca in pol. V tekočem letu naj bi jih izdelali pet ali šest, skupno pa naj bi jih trenutno imeli največ 10. Morda celo manj, saj so nekatere že uporabili. Gre torej za orožje, ki ga Moskva lahko uporablja zgolj zelo selektivno. Še najbolje pa deluje kot svarilo o nevarnosti morebitne eskalacije vojne.
The Kyiv Independent medtem piše, da je orešnik v resnici postal dokaj drag polom. Poročajo namreč, da jim je v zadnjem napadu na Ukrajino z raketo uspelo uničiti nekaj skladiščnih enot. Večji del lokacije pa je ostal nedotaknjen, pišejo. Dodajajo, da kljub spektakularnosti napada ta hipersonična raketa za seboj ni pustila niti kraterja. To je daleč od tega, kar je o orešniku rekel ruski predsednik Vladimir Putin novembra 2024. Tedaj ga je ob napadu na Dnipro opisal kot orožje, ki se mu »ni mogoče zoperstaviti«. Ukrajinski časnik medtem piše, da je tretji napad z orešnikom, ki ga je Rusija izvedla 24. maja v Bili Cerkvi, pokazal, da Moskvi primanjkuje strokovnega znanja, da bi raketo spremenila v resnično učinkovito konvencionalno orožje. Dodaten problem je, da je drugi orešnik, ki so ga uporabili v zadnjem napadu, zaradi tehnične okvare celo strmoglavil daleč pred ciljem.
Novo ali zgolj posodobljeno orožje?
Strokovnjaki trdijo, da orešnik pravzaprav ni popolnoma novo orožje, temveč le rahlo nadgrajena različica starejšega sistema RS-26 rubež. Raketa lahko nosi jedrsko konico in teoretično do 36 kosov podstreliva, ki se na posnetkih napada vidijo kot ločene svetleče sledi. Čeprav lahko doseže hitrosti okoli 10 do 11 mahov, prav ta hitrost delno pojasnjuje, zakaj je v dosedanjih treh napadih na Ukrajino povzročila tako malo škode.
V vseh treh primerih je bil orešnik opremljen s tako imenovanim lažnim strelivom – v bistvu z velikimi kosi kovine, ki se za povzročanje škode zanašajo na kinetično energijo. Če bi želela povzročiti večjo škodo, bi morala Rusija orešnik opremiti z jedrsko konico, za katero je bila raketa zasnovana, ali pa zanj razviti konvencionalno konico. Strokovnjaki trdijo, da Rusija takšne konice trenutno ni sposobna razviti.
Zakaj škoda ni večja?
Razlog, zakaj orešnik povzroči tako malo škode, je tesno povezan z njegovim osnovnim namenom. Jedrske konice je zaradi uničujoče moči mogoče detonirati na višini od 300 metrov do treh kilometrov. Če bi konica zadela tla s hitrostjo, s katero potuje balistična raketa srednjega dosega, bi še pred eksplozijo razpadla. Enako velja za konvencionalno konico, ki ni ustvarjena za detonacijo visoko nad tlemi. Če pa bi konvencionalno konico poskušali detonirati na visoki višini, zaradi manjšega radija eksplozije v primerjavi z jedrsko eksplozijo ta sploh ne bi dosegla cilja.
»Torej bi jo morali detonirati nekaj metrov nad tlemi, pri teh hitrostih pa bi morali detonacijo tempirati v delčku milisekunde – to pa je nekaj, česar Rusi preprosto ne zmorejo,« trdi Fabian Hoffmann, doktorski študent na Univerzi v Oslu, ki raziskuje raketno tehnologijo. »Z vojaškega vidika še vedno menim, da je uporabnost rakete zelo omejena. Nizka natančnost in, kljub hitrosti, nizka kinetična energija pomenita zelo slabo uničujočo moč proti posameznim ciljem,« je dodal.
Rusija bi v Bili Cerkvi dejansko povzročila več škode, če bi uporabila konvencionalno balistično raketo, kot je iskander-M, ki je bistveno bolj stroškovno učinkovit. Tudi prebivalka Nadja je za Kyiv Indepentent povedala, da napad z orešnikom ni bil nič bolj strašen od drugih. »Let balistične rakete traja dlje in ustvarja močnejše bobnenje, zato ne bi rekla, da je bil orešnik bolj strašen kot katera koli druga raketa,« je dejala.
Obvestiti morajo ZDA
Dodatna težava orešnika je, da napada s to raketo ni mogoče prikriti. Moskva mora pred izstrelitvijo orešnika namreč obvestiti Washington, da bi se tako izognila sprožitvi ameriških sistemov za jedrsko opozarjanje.
Rusija svoje »superorožje« tudi zato namerno »hrani« za večje operacije. Hkrati je zaradi visoke cene rakete njena uporaba ekonomsko le redko razumna. Vselej pa lahko služi v propagandni vojni kot grožnja z jedrsko eskalacijo, ko bi bila učinkovitost orešnika domnevno večja.