Vzhodnoafriška država Ruanda je spet predmet evropskega poželenja za delno urejanje migracijskega vprašanja. Pet držav iz EU (Avstrija, Nemčija, Danska, Nizozemska in Grčija) se je dogovorilo za vzpostavitev simboličnega centra za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil na ozemlju Ruande. Simboličnega zato, ker bo kapaciteta precej omejena in naj bi imel sporočilno vrednost, naj se ljudje nezakonito ne odpravljajo v Evropo. Domačim volilcem, ki se nagibajo vse bolj v skrajno desno, pa skušajo vlade s tem sporočiti, da ukrepajo glede nezakonitih migracij.

Dogovor peterice z državo, ki velja za kršiteljico človekovih pravic, je skladen z novo evropsko azilno politiko, ki bo na ravni EU omogočala vzpostavljanje centrov za vračanje migrantov v njihove domovine na ozemlju tretjih držav. Ne glede na to je odločitev peterice poskrbela za številne kritike pri človekoljubnih organizacijah.

Tri možnosti za premeščene

Od prihodnjega leta bodo v Ruando iz teh petih držav lahko pripeljali migrante, ki so predvideni za vrnitev v njihove domovine, in to tudi če niso iz Ruande. Omenja se sicer samo nekaj sto ljudi na leto. Peterica držav bo plačala za njihovo premestitev v Ruando in namestitev, potem bodo imeli tri možnosti: integracija v ruandsko družbo, prostovoljna vrnitev v domovino ali pot v kakšno državo, kamor lahko zakonito vstopijo.

Pred tem je že Velika Britanija hotela v Ruando pripeljati migrante, a je vrhovno sodišče namero vlade razglasilo za nezakonito zaradi pomanjkljivega azilnega sistema v Ruandi. Izrael pa je v prejšnjem desetletju pet let v Ruando vračal migrante iz Eritreje in Somalije. Po dogovoru z visokim komisariatom za begunce OZN pa je Ruanda sprejela okoli 3000 migrantov iz Libije.

Po oceni Aimée Stuflesser, strokovnjakinje za azil in migracije pri Amnesty International Avstrija, gre za sramoten dogovor, s katerim evropske države ponavljajo napake preteklosti. »Pošiljanje ljudi v državo, v kateri še nikoli niso bili, je neodgovorno in obstaja resnična nevarnost, da bo sporazum z Ruando zaradi omejenih možnosti nadzora postal kruta črna luknja za človekove pravice,« ocenjuje Stuflesserjeva in opozarja na pretekle dogovore o vračanju migrantov med Italijo in Albanijo ali Britanijo in Ruando. Vsi so se izkazali za nezakonite, pravi: »Kjer koli so uvedli takšne programe, so povzročili katastrofalne kršitve človekovih pravic, hkrati pa imeli uničujoč vpliv na azilne sisteme. Preteklo sodelovanje EU z državami, kot je Libija, na področju migracij je poleg tega pokazalo njeno nezmožnost – ali nepripravljenost – za učinkovito uveljavljanje človekovih pravic, kljub teoretičnim zaščitnim ukrepom,« pravi. Proti dogovoru protestira več kot 40 nevladnih organizacij iz petnajstih držav.

Zaskrbljeni v OZN

Tudi visoki komisar za človekove pravice ZN Volker Tü​rk je zaskrbljen zaradi tveganj za človekove pravice, ki so jim izpostavljene premeščene osebe. Rešitev vidi v globlji analizi vzrokov migracij, med katere spadajo različni izzivi na področju človekovih pravic, ogromne neenakosti v mnogih delih sveta, nepravičen gospodarski in finančni sistem, ki postavlja številne države na globalnem jugu v neugoden položaj, porast nasilnih konfliktov ter povečane geopolitične napetosti.

Podpora Slovenije

Kot so za STA pojasnili na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Franci Matoz, Slovenija podpira to, da se področje vračanja vse pogosteje umešča v celovita partnerstva s tretjimi državami in po vseh migracijskih poteh od države izvora in tranzitnih držav.

Priporočamo