ZDA nameravajo obnoviti diplomatske odnose z Venezuelo, ki so bili prekinjeni leta 2019. V vladi začasne predsednice Delcy Rodriguez, ki vodi Venezuelo po ameriški ugrabitvi Nicolasa Madura v vojaški operaciji 3. januarja, se strinjajo s tem »napredkom pri konstruktivnem dialogu, ki pa mora temeljiti na medsebojnem spoštovanju«.
Dogovor o surovinah
V sredo in četrtek je bil na obisku v Venezueli ameriški notranji minister Doug Burgum. Samo dva tedna pred tem jo je obiskal ameriški minister za energijo Chris Wright. Menda je Burgum še bolj kot Wright povezan z ameriškimi naftnimi multinacionalkami in podjetji, ki se ukvarjajo s pridobivanjem redkih mineralov. Preden je odletel v Caracas, je Burgum izjavil, da bo Venezuela omogočila varno delo tujim podjetjem pri pridobivanju redkih mineralov in da bo povečala proizvodnjo nafte zdaj, ko cene sodčka zaradi bližnjevzhodne vojne naraščajo, s tem pa tudi cene bencina v ZDA, kar je slabo za Donalda Trumpa in republikance. »Zelo sem optimističen glede projektov, kamor se bodo usmerile investicije,« je še dejal Burgum novinarjem pred letom v Venezuelo.
A zaradi uničene infrastrukture, ki se 20 let ni obnavljala, še nekaj let ne bo mogoče bistveno povečati proizvodnje nafte. Potencialni investitorji pa so previdni zlasti zato, ker sta politična prihodnost Venezuele in njena varnostna situacija negotovi. Sicer naj bi imela ta država največje rezerve nafte na svetu, a ta ni dobre kakovosti. Letos namerava Venezuela s pomočjo ZDA povečati proizvodnjo za 18 odstotkov glede na lansko leto, ko je na dan načrpala povprečno 1,2 milijona sodčka. Leta 2020 je proizvodnja padla na komaj 360.000, leta 2000 je bila 3 milijone sodčkov na dan.
Pod pritiskom ZDA je Rodriguezova spremenila zakon o nafti in zemeljskem plinu, tako da je ta sektor odprla tujim multinacionalkam. Prav tako je razglasila pomilostitev za politične jetnike in napovedala reformo sodstva. Burgum je po srečanju z njo dejal, da mu je obljubila lažji dostop tujih multinacionalk do vseh naravnih bogastev. Venezuela ima med drugim veliko zlata, diamantov, boksita, niobija, tantala in drugih redkih mineralov, ki so nujni pri proizvodnji računalnikov in mobilnih telefonov.
Kubancem je vse težje
Medtem se nadaljuje energetska kriza 10-milijonske Kube. Ker ameriške vojaške ladje od 9. januarja preprečujejo, da bi tankerji oskrbovali Kubo z nafto, številne elektrarne ne obratujejo. V Havani prejšnji teden tudi po 15 ur na dan ni bilo elektrike, marsikje na podeželju več dni zapored. Sicer je že v prejšnjih letih pogosto zmanjkala.
Velika večina Kubancev tudi zaradi ameriškega embarga, ki traja že več kot 60 let in ki ga je Trump še zaostril, že dolgo živi zelo slabo. Sedaj so se njihove življenjske razmere poslabšale, ker se je hrana močno podražila, če jo je seveda sploh mogoče kupiti. Tudi cene javnega prevoza so poskočile. Ameriški pritisk je vedno močno prizadel le običajne Kubance, ni pa ogrozil oblastnikov, njihovih privilegijev in njihovega bogastva.
Zaradi Trumpove energetske blokade se je močno zmanjšalo tudi število turistov, ki so glavni vir prihodkov na Kubi. Letala namreč nimajo kerozina, avtobusi za ogled Havane in otoka pa ne bencina. Uradna cena litra bencina je 1,1 dolarja (0,86 evra), a ga ni mogoče dobiti, kar ne velja za veleposlaništva. Na črnem trgu liter stane 8 dolarjev.
Kubanci pa vse bolj uporabljajo sončne elektrarne. Toda Kitajci niso povsem prepričani, da jih bodo še naprej pošiljali v državo, ki jim ne odplačuje dolgov. Pri tem razmišljanju jih spodbuja Trumpova agresivnost, ki samo še slabi že tako oslabljeno Kubo.
Ali morda vlogo Delcy Rodriguez na Kubi igra Raul Guillermo Rodriguez Castro, vnuk nekdanjega voditelja Kube Raula Castra (brata bolj znanega Fidela Castra), ki se je pred dobrima dvema tednoma na skrivaj pogovarjal z ameriškim zunanjim ministrom Marcom Rubiem, čigar starša sta kubanska emigranta? Pogovori naj bi potekali brez vednosti kubanske vlade in predsednika Miguela Diaza Canela.