O izkušnjah pacientov, uporabi prisilnih ukrepov, pomanjkanju zdravstvenega osebja in nujnih spremembah v sistemu sta v oddaji Nedjeljom u dva na hrvaški televiziji HRT spregovorili psihologinja Martina Barbiš in psihiatrinja Dubravka Ergović.

Grožnje, poniževanje, fizično omejevanje in strah pred zdravstvenim osebjem so le nekatere od izkušenj, ki so jih opisali udeleženci raziskave psihologinje Martine Barbiš. Njeni izsledki, zbrani pred več kot desetimi leti, opozarjajo na težave pri obravnavi psihiatričnih pacientov, aktualni dogodki pa so znova odprli vprašanje njihove zaščite in nadzora nad ustanovami.

Ponižujoč odnos do pacientov

Barbiš se je s problematiko hospitalizacije na psihiatričnih oddelkih začela ukvarjati že med študijem psihologije v Zadru. K raziskovanju jo je spodbudila izkušnja, ki ji je bila priča med študijskim obiskom bolnišnice.

»Prvi povod se je zgodil med študijskim obiskom, ko sem v bolnišnici videla ponižujoč odnos do ljudi, ki so bili hospitalizirani na psihiatriji,« je povedala. Pojasnila je, da je psihiater hospitalizirane paciente uporabljal za prikaz simptomov in duševnih motenj študentom, kar je doživela kot izrazito nečloveški pristop.

O svojih ugotovitvah napisala knjigo

O tej temi je pisala tudi med študijem, raziskavo za diplomsko nalogo pa je zaradi obsežnosti podatkov pozneje predelala v knjigo. Izvedla jo je v letih 2014 in 2015, v njej pa je prostovoljno sodelovalo 214 ljudi, ki so bili hospitalizirani v več kot 20 bolnišnicah po vsej Hrvaški.

Njen cilj je bil raziskati njihove izkušnje in odnos zdravstvenega osebja do pacientov. Sodelujoče je pridobivala prek svetovalnic, psihoterapevtov, društev, centrov za socialno delo in drugih organizacij. Ker je šlo za prostovoljni vzorec in raziskavo, starejšo od desetih let, rezultatov ni mogoče posplošiti na vse paciente na Hrvaškem. Kljub temu ponujajo vpogled v težave sistema, ki očitno trajajo že vrsto let.

Rezultati so pokazali, da je 21,9 odstotka vprašanih menilo, da so jih v ustanovi zadržali proti njihovi volji, 19,43 odstotka pa jih je poročalo o pretirano grobem ravnanju. 8,61 odstotka jih je navedlo, da so jih zdravstveni delavci udarili ali jim grozili z udarci, 33,97 odstotka pa jih je priznalo, da so zdravljenje sprejeli proti svoji volji zaradi strahu pred prisilo.

Ženske so poročale o več kršitvah etičnih načel, prav tako osebe z diagnozo shizofrenije ali psihoze. Več pripomb so imeli tudi pacienti z zaprtih oddelkov in ljudje s slabšim socialno-ekonomskim položajem.

»Sestre so mi rekle, da sem odvratna svinja«

Raziskava je vključevala tudi osebna pričevanja pacientov. Barbiš je v oddaji prebrala nekaj izkušenj, ki opisujejo poniževanje, zastraševanje in fizično prisilo.

Ena od sodelujočih je opisala svojo izkušnjo v Kliničnem bolnišničnem centru Reka, kjer ji niso dovolili na stranišče. »Prosila sem samo, naj me spustijo na stranišče. Niso mi dovolili, ampak so me vrgli na tla, me dušili z nekakšnim trakom, vlekli za lase in mi oblekli prisilni jopič. Zmočila sem se in tako sem preživela noč, ko sem prosila za malo vode. Žeja je bila najhujša stvar, ki se je spominjam,« je prebrala Barbiš.

Predstavila je tudi pričevanje osebe z diagnozo shizofrenije, ki se je zdravila v bolnišnici Vrapče in opisala grožnje zdravstvenega tehnika. »Sprehajal sem se po hodniku oddelka in pogledal proti ambulanti, pri čemer sem bil v zelo slabem stanju, pod vplivom zdravil. Takrat je do mene pristopil zdravstveni tehnik in mi zelo grobo rekel: 'Kaj je, kaj potrebuješ, hočeš, da ti prisolim klofuto?'« je zapisano v pričevanju.

Posebej pretresljivo je tudi pričevanje pacienta z Raba, ki je opisal razmere na zaprtem oddelku. Po njegovih besedah so bili nekateri pacienti dolgo časa privezani, grožnje s fizičnim omejevanjem pa naj bi uporabljali celo takrat, ko je kdo jokal ali ugovarjal.

Potreben je strožji nadzor

Ob komentiranju tragedije v Psihiatrični kliniki Sveti Ivan je Barbiš poudarila, da je nujen okrepljen nadzor. »Moj edini komentar je, da je treba v vseh ustanovah, v katerih bivajo ranljive osebe, uvesti strožji nadzor, kontrole in inšpekcijske preglede,« je poudarila.

Posebej je opozorila na problem fizičnega omejevanja pacientov. Ob tem je izpostavila, da so bile izkušnje nekaterih sodelujočih tudi pozitivne. Del vprašanih je opisal strokovne in empatične zdravnike ter zdravljenje, ki jim je zelo pomagalo. Barbiš je poudarila, da so sodelujoči posebej izpostavljali človečnost, spoštovanje in upoštevanje avtonomije pacientov.

Ergović: Nepredstavljivo je udariti privezanega pacienta

V drugem delu oddaje je gostovala psihiatrinja Dubravka Ergović, vodja psihiatričnega oddelka in dnevne bolnišnice v Slavonskem Brodu. Ob smrti Josipa Kristiana Periša je povedala, da je pretresena. »To je zame zelo globoka bolečina, da se je kaj takega lahko zgodilo leta 2026 na psihiatriji na Hrvaškem. Globoka bolečina je, da je ugasnilo mlado življenje,« je dejala.

Poudarila je, da je odnos do nasilja v zdravstvenem sistemu jasen. »Nepredstavljivo je udariti pacienta, še posebej pa udariti privezanega pacienta. Tega se ne počne, to je prepovedano,« je povedala Ergović.

Meni, da bo po tragediji težko znova vzpostaviti zaupanje javnosti, vendar je prav zdaj čas za resno razpravo. »Ta trenutek moramo izkoristiti, da si zastavimo resna vprašanja, ugotovimo, kakšno psihiatrijo potrebujemo, in končno uvedemo pozitivne spremembe,« je pozvala.

Ergović je pojasnila, da je cilj zdravljenja vedno izogniti se uporabi prisile, vendar obstajajo krizne situacije, v katerih mora osebje posredovati. Potrdila je, da pravilnik za postopek fizičnega omejevanja predvideva pet oseb, kar je v praksi težava, če na oddelku ni dovolj zaposlenih.

V oddaji so prebrali tudi pismo zdravstvenega tehnika, ki je opozoril na zahtevnost dela na psihiatriji, zlasti v primerih agresivnih pacientov. Ergović je odgovorila, da zdravstveni tehnik ne bi smel biti prepuščen sam sebi. »Zdravstveni tehnik se nikakor ne bi smel sam, brez ustrezne zaščite, podati v nevarno situacijo. V takšnih primerih mora priti policija,« je poudarila.

Po njenem mnenju težav ne bo mogoče rešiti zgolj z nadzorom, temveč so nujni tudi poenoteni postopki in sistematično usposabljanje vseh zaposlenih v psihiatričnih ustanovah.

Pomanjkanje psihiatrov in preobremenjenost sistema

Ergović je opozorila tudi na dolgoletno pomanjkanje psihiatrov, zlasti v Slavoniji in Baranji. V bolnišnici v Slavonskem Brodu so po njenih besedah več let delale le štiri psihiatrinje, ki so pokrivale območje s približno 100.000 prebivalci. Njihovo delo je obsegalo bolnišnični oddelek, dnevno bolnišnico, ambulanto, nujne preglede in dežurstva.

Kot je povedala, je več let neuspešno poskušala pridobiti dodatne zdravnike. »Poslala sem poziv Hrvaškemu psihiatričnemu združenju. Redno smo objavljali razpise, vendar se ni prijavil nihče. Pet let se ni nihče prijavil na specializacijo. Verjetno se zdaj še toliko manj bo,« je dejala.

Na širše težave z dostopnostjo psihiatrične oskrbe so opozorili že na začetku oddaje. Po podatkih informacijskega sistema CEZIH v zagrebških bolnišnicah na prvi pregled pri otroškem in mladostniškem psihiatru v povprečju čakajo približno 200 dni. Kot posebej skrajen primer so navedli bolnišnico Klaićeva, kjer so pacientom ponujali termin šele marca 2028 oziroma čez 487 dni.

»Odnos je tisti, ki zdravi«

Kljub številnim težavam Ergović poudarja, da zdravljenje ni omejeno zgolj na zdravila. Pomembno vlogo imata tudi psihoterapija in odnos med zdravnikom ter pacientom. »Danes imamo dobra zdravila. Toda pacient jih ne bo jemal, če ne bomo našli poti do njega. Samo zdravila niso dovolj in človek jih brez ustreznega odnosa ne bo jemal. Na koncu je prav odnos tisti, ki zdravi,« je pojasnila.

Meni, da bi morala biti psihoterapija bistveno dostopnejša. Kot dober primer je navedla italijansko deželo Lombardijo, kjer imajo pacienti prek zdravstvenega zavarovanja pravico do določenega števila terapevtskih srečanj. »Če bi obstajala politična volja, menim, da bi to lahko zelo preprosto uredili,« je dodala.

»Okrevanje je mogoče«

Ko je govorila o stigmi, je Ergović opozorila, da se v javnosti ustvarja napačna predstava, da so ljudje s hudimi duševnimi motnjami nujno nevarni. Mediji po njenih besedah pogosto namenjajo veliko pozornosti nasilnim dogodkom, medtem ko pozitivne izkušnje in dosežki ljudi, ki živijo z duševnimi težavami, redko pridejo v javnost.

»Absolutno vem, da je okrevanje mogoče. Videla sem toliko srečnih zgodb. Duševna diagnoza ni konec. Ni lahko, življenje bo veliko težje, vendar to ni konec,« je poudarila. Zato je po njenem mnenju pomembno, da ljudje čim prej poiščejo strokovno pomoč, saj je mogoče s pravočasnim zdravljenjem doseči bistveno izboljšanje. Kot pozitiven premik je izpostavila tudi dejstvo, da mlajše generacije vse bolj odprto govorijo o duševnem zdravju.

Sklenila je, da se mora družba oddaljiti od delitev in ljudi z duševnimi diagnozami najprej obravnavati kot ljudi. »V človeku moramo videti človeka za njegovimi dejanji in vsekakor moramo videti človeka za diagnozo,« njene besede povzema Index.

Priporočamo