Več kot 21 milijonov Iračanov z volilno pravico lahko danes odda svoj glas na parlamentarnih volitvah. Za 329 sedežev v parlamentu kandidira več kot 7700 kandidatov v 31 zavezništvih in na 75 volilnih listah. V skladu z volilno zakonodajo bodo četrtino sedežev dobile ženske, devet sedežev pa bo pripadlo manjšinam. Prvi rezultati bodo znani predvidoma en dan po zaprtju volišč.
Po volitvah se pričakuje težko sestavljanje vlade, obveljala pa bo razdelitev glavnih političnih položajev v državi v skladu z uveljavljenim etničnim ključem: predsednik parlamenta bo sunit, predsednik vlade šiit, predsednik države pa Kurd.
Premier Mohamed Šia Al Sudani si s svojim šiitskim blokom želi drugi mandat na čelu vlade, a je vprašljivo, ali ga bo dejansko dobil, saj znotraj zavezništva nastajajo razhajanja. Mladi volilci ga sicer vse bolj vidijo kot orodje uveljavljenih strank za razdelitev naftnega bogastva te bližnjevzhodne države. Dodatna ovira je, da Sudanijevo zavezništvo ne bo doseglo absolutne večine, čeprav bi lahko bilo relativni zmagovalec volitev.
Takšen izid bi pomenil, da se Iraku obetajo meseci koalicijskih pogajanj med šiitskimi, sunitskimi in kurdskimi strankami za razdelitev vladnih položajev in izbiro premierja. Močan kandidat šiitov je tudi nekdanji premier Nuri Al Maliki. Tudi ta si želi premierskega položaja, ki bi ga utegnil po dveh zaporednih mandatih med letoma 2006 in 2014 zasesti že tretjič. Takrat so nanj sicer leteli številni očitki podpihovanja medetničnih napetosti v državi. Volitve sicer bojkotira vplivni šiitski klerik Moktada Al Sadr, ker nasprotuje veljavnemu političnemu sistemu delitev oblasti med različnimi etničnimi skupinami. Prav njegov bojkot in poziv ljudem, da ostanejo doma, utegneta vplivati na izid volitev.
Volitve v Iraku so sicer vedno znova zaznamovane z nizko volilno udeležbo, saj se pritožujejo, da obstoječemu političnemu sistemu ni uspelo prekiniti vzorca ugrabljene države od najvplivnejših političnih skupin. Na zadnjih volitvah že tako rekordno nizka udeležba (leta 2021 je znašala vsega 41 odstotkov), utegne biti tokrat zaradi Al Sadrovega bojkota še nižja.
Po desetletjih vojne je bil sicer v zadnjih letih Irak razmeroma stabilen. Se pa državljani pritožujejo nad visoko korupcijo in slabo infrastrukturo ter nezadostnimi javnimi storitvami. Volitve pozorno spremljata tako sosednji šiitski Iran, ki ima v Iraku velik vpliv, kot tudi nekdanja okupacijska sila ZDA.
