José Manuel Grosso-Silva, entomolog iz Prirodoslovnega muzeja in muzeja znanosti Univerze v Portu ter eden od raziskovalcev, ki stojijo za odkritjem, je poudaril, da ni razloga za paniko. »Verjetnost, da bi ljudje naleteli na to vrsto ali da bi jih ugriznila, je majhna,« je povedal za Euronews.
Boječa vrsta
Biologa Francisco Gil in José Manuel Grosso-Silva v svoji študiji navajata, da gre za boječo vrsto, ki ugrizne le redko. »Vendar pa lahko njen ugriz povzroči precejšnje poškodbe kože, kar pogosto privede do neželenih reakcij,« pojasnjujeta v raziskavi o prvem zabeleženem primeru na Pirenejskem polotoku.
Čilski pajek samotar je avtohtona vrsta iz zahodnega dela Južne Amerike, najpogosteje pa ga najdemo v državah, kot sta Brazilija in Argentina. Domnevajo, da se je zunaj svojega naravnega habitata razširil prek mednarodne trgovine.
Prvi primerek so našli naključno 10. septembra 2025, ko so samca opazili na steni v Portu. Drugega samca so našli 10. januarja letos; ta je bil mrtev v lepljivi zanki, ki pa ni bila nastavljena zanj.
Zamenjava s pajkom samotarjem
Kljub temu odkritju na Portugalskem že desetletja živi drug strupeni pajek iz iste družine, mediteranski pajek samotar (Loxosceles rufescens), ki je široko razširjen. Ta vrsta izvira iz Severne Amerike, v Evropi pa je prisotna že več kot 200 let.
»Ne vemo, ali je ta nova vrsta omejena le na Porto ali pa je že bolj razširjena. Ker čilskega pajka samotarja zlahka zamenjamo z mediteranskim, je mogoče, da obstajajo fotografije, ki v resnici prikazujejo na novo odkrito vrsto,« je za Euronews opozoril biolog Grosso-Silva.
Glavna razlika med vrstama je v členjenih okončinah na sprednjem delu telesa samcev, ki služijo za prenos sperme. V vsem drugem sta si pajka zelo podobna.
»So enotno rjave barve, brez vzorcev, ki bi jim omogočali, da se zlijejo z vegetacijo. Prav tako ne pletejo mrež za lovljenje žuželk, kakršne videvamo na rastlinah. Mreže pletejo na stenah, v kotih in na bolj skritih, temnih mestih, aktivnejši pa so ponoči,« razlaga Grosso-Silva.
Posledice ugriza čilskega pajka samotarja lahko variirajo od blagih do hudih, zabeleženi pa so bili tudi redki smrtni primeri. »Tveganje obstaja, vendar se mi zdi majhno, zato se trudim, da ne bi povzročal panike ali pretiranega preplaha,« poudarja biolog.
Nove vrste so vse pogostejši pojav
Na Portugalskem je danes potrjenih več dokazov o prisotnosti več kot 300 vrst žuželk iz različnih delov sveta, od katerih so mnoge prispele zaradi okrepljenega prometa s tovorom. »Vse bolj spreminjamo okolje okoli sebe. Namerno uvažamo številne rastline, ki s seboj pogosto prinašajo žuželke, ki jih nismo nameravali vnesti,« pojasnjuje Grosso-Silva in ob tem spomni na primer azijskega sršena, ki je v Evropo prispel s pošiljko kitajskih bonsajev.
Dodaja, da »urbani razvoj in monokulture, kot je evkaliptus, ki zavzemajo ogromna območja, ter ekstenzivni posevki koruze zmanjšujejo naravne habitate«, kar koristi pojavu novih vrst.
Tudi porast globalnih temperatur, pri čemer se Evropa segreva še posebej hitro, lahko ugaja širjenju eksotičnih vrst. »Ne vemo, kako se bo situacija razvijala tukaj na Pirenejskem polotoku; to je nekaj, kar bomo morali spremljati v prihodnjih letih,« pravi Grosso-Silva.
Prvi primer v Evropi
Prvi zabeleženi primer čilskega pajka samotarja v Evropi sicer sega v leto 1972, ko so ga našli v stavbi Univerze v Helsinkih na Finskem. Domnevajo, da je vrsta prispela s človekovo pomočjo in se naselila v notranjosti stavbe zaradi višjih temperatur, saj bi zunaj v finskem podnebju težko preživela.
Leta 2025 so en primerek odkrili tudi v kleti Univerze Eberhard Karl v Tübingenu v Nemčiji. Obstajajo pa tudi nepotrjene informacije o njegovi morebitni prisotnosti v Italiji.