Mesto Longyearbyen leži približno 1300 kilometrov od severnega tečaja in velja za eno najhitreje segrevajočih se območij na svetu. Po podatkih raziskovalcev se tam temperature zvišujejo od pet- do sedemkrat hitreje od svetovnega povprečja.
Mesto z okoli 2600 prebivalci večino pitne vode pridobiva iz zajezenega jezera Isdammen, ki je dolgo približno 2,5 kilometra. Zaradi višjih temperatur se tali permafrost oziroma trajno zamrznjena tla, kar razkriva kamninsko podlago. Iz nje se v vodo sproščajo kovine, piše Guardian.
»Kombinacija taljenja permafrosta in skrilavca, ki vsebuje mineral pirit, povzroča onesnaženje vodnega vira,« je pojasnila Marjolaine Verret, strokovnjakinja za permafrost in izredna profesorica arktične geologije v univerzitetnem centru na Svalbardu.
Ko pirit pride v stik z vodo in kisikom, oksidira in ustvarja kislo okolje. Nastala kislina iz kamnin izpira težke kovine, ki nato prehajajo v vodotoke. V Longyearbyenu so največjo skrb sprva povzročale koncentracije mangana, opozarjajo raziskovalci.
Presežene dovoljene vrednosti
Občina je prebivalce na težavo prvič opozorila septembra lani, ko so v vodi izmerili koncentracije mangana, ki so bile 25-krat višje od priporočene vrednosti 50 mikrogramov na liter, ki jo navaja norveški inštitut za javno zdravje.
Dolgotrajna izpostavljenost visokim koncentracijam mangana lahko povzroči nevrološke težave, zlasti pri otrocih in dojenčkih.
Oblasti so zato vzpostavile začasne ukrepe. V bližini lokalnega supermarketa so namestili rezervoar s prečiščeno vodo, ki jo prebivalci lahko brezplačno natočijo v svoje posode. Vodo filtrira lokalna pivovarna.
Koncentracije mangana so se pozneje znižale, vendar so v začetku letošnjega leta ugotovili, da so v vodi prekoračene tudi priporočene mejne vrednosti sulfatov in niklja. Zato priporočilo, naj prebivalci vode iz pipe ne pijejo, še vedno velja.
Na Norveškem so vajeni neoporečne vode
Župan Longyearbyena Terje Aunevik je poudaril, da trenutne koncentracije mangana niso nevarne, vendar morajo oblasti upoštevati veljavna priporočila. Priznal je, da so omejitve med prebivalci povzročile nezadovoljstvo, saj so bili na Norveškem vajeni, da lahko vodo iz pipe pijejo brez skrbi.
Občina preučuje možnosti za dolgoročno rešitev. Med njimi so namestitev filtrirnega sistema za jezero Isdammen in gradnja razsoljevalne naprave, ki bi služila kot rezervni vir vode.
Po besedah župana bi lahko bila potrebna celo povsem nova vodovodna infrastruktura. Takšni posegi bi bili izjemno dragi, izvedbo pa bi oteževale tudi ekstremne razmere na Svalbardu, kjer se temperature vode pogosto spustijo pod ničlo.
»Na Norveškem smo vedno jemali za samoumevno, da lahko pijemo vodo iz pipe. Zdaj se moramo navaditi na misel, da moramo vodo prenašati s seboj,« je dejal Aunevik. Druge okoliške skupnosti je pozval, naj razmislijo, kako bi ukrepale, če bi se podobna težava pojavila tudi pri njihovih vodnih virih.
Znanstveniki opozarjajo, da bi lahko bila izkušnja Longyearbyena napoved prihodnjih težav v drugih delih Arktike. Kamnine, bogate s piritom in težkimi kovinami, ter taljenje permafrosta so prisotni tudi drugod, med drugim na severu Kanade in Aljaski.
»To bi lahko bil prvi primer, ki kaže, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na sladkovodne vire,« opozarja Verretova.