Ko danes pomislimo na trapiste, najprej pomislimo na sir. Toda trapisti so bili veliko več kot izdelovalci slovitega sira. Bili so menihi, ki so svoje življenje gradili na benediktinskem geslu »moli in delaj«. Živeli so preprosto, v skupnosti, z veliko molitve, tišine in fizičnega dela.
Njihov vsakdan je imel svoj ritem: molitev, delo, skromna prehrana in življenje, usmerjeno stran od osebnega udobja in kopičenja. Prav delo pa jim ni pomenilo le preživetja, ampak tudi način služenja skupnosti.
Leta 1869 je v Delibašino Selo pri Banjaluki prišel avstrijski trapist Franz Pfanner s skupino menihov. Začeli so skromno, toda njihova vztrajnost je v nekaj desetletjih ustvarila izjemen samostanski in gospodarski kompleks. Zgradili so mlin, žago, opekarno, pivovarno, tiskarno, delavnice, bolnišnico, šolo in še vrsto drugih obratov. Trapisti so tako pomembno zaznamovali razvoj Banjaluke.
Niso bili le tradicionalisti
Med najznamenitejšimi dosežki trapistov je sir trapist. Leta 1882 so ga začeli izdelovati po receptu, ki je ostal skrivnost in se je prenašal ustno. Prav ta recept je postal del identitete Marije Zvezde. Sir je bil tako cenjen, da je njegovo ime sčasoma postalo skoraj sinonim za samostan.
Trapisti so bili tudi tehnološko zelo napredni. Leta 1899 so na Vrbasu zgradili hidroelektrarno, s katero so proizvajali elektriko za samostan in svoje dejavnosti. Prva električna luč v samostanu je zasvetila že istega leta.
Danes je vse drugače
Velike skupnosti ni več. Ostal je le še en redovnik - pater Zvonko Topić. Njegova osebna zgodba je pripoved o tem, kako lahko človeka določen kraj zaznamuje za vse življenje.
Zvonko in njegov brat Tomislav sta odraščala le nekaj kilometrov od samostana. Kot dečka sta pogosto prihajala sem in se postopoma približevala življenju trapistov. Ko sta začutila duhovni klic, so vrata samostana zanju postala tudi vrata v njuno prihodnost. Oba sta pozneje vstopila v red in desetletja živela po njegovih pravilih.
Ko danes poslušaš patra Zvonka, je težko verjeti, da je bilo nekoč tukaj na stotine menihov. Samostan je velik, življenje v njem pa tiho. Zvonko opravlja različna opravila, skrbi za obiskovalce, cerkev in dediščino skupnosti. Njegova pripoved nima praznih besed. Bolj kot razlaga zgodovino, jo živi.
Morda prav zato tudi danes, ko je ostalo tako malo menihov, ta kraj še vedno živi – v zgodbah, knjigah, spominih in predvsem v okusu sira, katerega skrivnost se prenaša iz roda v rod.
