Za marsikaterega otroka bi bila hiša, polna psov, mačk, zajcev in drugih živali, uresničitev sanj. Toda za 31-letno Američanko Summer Joy je bilo odraščanje med več kot 70 živalmi vse prej kot idilično. Namesto prijetnega doma in brezskrbnega otroštva so jo spremljali neznosen smrad, umazanija, živalski iztrebki in zajedavci, ki je niso pustili pri miru niti ponoči. Zaradi razmer doma je postala tudi tarča krutega posmehovanja sošolcev.
V družinski hiši je živelo približno 20 psov, 20 mačk, poleg njih pa še kokoši, race, kuščarji, zajci in konji. Njeni starši so živali nenehno kopičili, nekatere, med njimi korgije, zlate prinašalce in zajce, pa so tudi vzrejali in prodajali. Število živali je sčasoma tako naraslo, da zanje ni bilo več prostora. Najprej so zasedle jedilnico, nato še druge prostore, celo otroške sobe.
»Vsak centimeter našega doma je prekrivala plast umazanije, dlak in nesnage. Povsod so bili iztrebki, urin, plesen, ščurki in bolhe,« se grozljivih razmer spominja Summer. Bolhe so jo grizle celo v postelji, zato tudi ponoči ni našla miru. Kljub prizadevanjem, da bi skrbela za osebno higieno, se neprijetnega vonja, ki se je zažrl v njena oblačila in osebne predmete, ni mogla znebiti.
Zaradi smradu so jo poniževali tudi v šoli
Posledice življenja v takšnem okolju so jo spremljale tudi zunaj doma. Sošolci so ji zaradi neprijetnega vonja nadeli žaljiv vzdevek »cat piss girl« oziroma »dekle, ki smrdi po mačjem urinu«. Posmehovanje in poniževanje sta postala del njenega vsakdana, čeprav sama ni imela nikakršnega vpliva na razmere, v katerih je odraščala.
Še posebej boleč je bil dogodek, ko je nekoč domov povabila prijateljico, da bi prespala pri njej. Ta je ob pogledu na ščurke v kuhinji prestrašena pobegnila. Namesto da bi starši ukrepali in poskrbeli za primernejše življenjske razmere, so Summer prepovedali, da bi domov še kdaj vabila prijatelje.
Starši so nevzdržne razmere opravičevali s pojasnilom, da gre pač za »tipično podeželsko kmetijo«. Toda Summer je vedela, da življenje med iztrebki, plesnijo in zajedavci ne more biti nekaj običajnega. Kljub temu se je dolgo spopadala z občutki sramu in krivde, saj kot otrok ni imela možnosti, da bi svoje življenjsko okolje spremenila.
Prelomnica je nastopila leta 2013, ko je odšla na univerzo. Takrat je prvič zares izkusila, kako je živeti v čistem in urejenem prostoru. Spoznanje, da ji ni treba vsak dan prenašati umazanije in neprijetnega vonja, ji je omogočilo tudi drugačen pogled na lastno otroštvo.
S starši je pozneje večkrat poskušala spregovoriti o težavah in jih spodbuditi k spremembam, vendar neuspešno. Leta 2024 se je zato odločila za težak korak in z njimi prekinila vse stike. Danes o svoji izkušnji govori javno in želi pomagati otrokom, ki odraščajo v podobnih razmerah. Opozarja, da kopičenje živali ni zgolj vprašanje nereda ali pomanjkanja higiene, temveč lahko pomeni resno težavo, ki prizadene vse družinske člane, pa tudi živali same.
»Končno sem se prepričala, da za vso tisto nesnago nikoli nisem bila kriva jaz,« poudarja Summer. Ob tem opozarja, da nasvet, naj družina preprosto pospravi hišo, ne rešuje bistva težave. Če vzroki za pretirano kopičenje živali ostanejo nerešeni, se lahko začarani krog hitro ponovi.