Razkrito poročilo iz marca 1997 za predsednika britanske vlade Johna Majorja je opisovalo britansko podporo majhni skupini držav za vstop v Nato. »Vstop prevelikega števila držav naenkrat bi obremenil strukture Nata in sprožil nasprotovanje Rusije,« piše v poročilu, ki je bilo namenjeno Majorjevemu prihajajočemu srečanju z generalnim sekretarjem Nata Javierjem Solano, piše britanski portal Decassified UK.
Nadaljnje odločitve o tem, katere države se bodo pridružile in kdaj, »bi izzvale Ruse«, je še dodano v poročilu.
Srečanje je potekalo v času, ko je Nato, kljub močnemu nasprotovanju Rusije, razmišljal o širitvi, da bi vključil Češko, Madžarsko in Poljsko, morda pa tudi Slovenijo in Romunijo. Prve tri države je Nato povabil julija 1997, pridružile pa so se leta 1999. Do leta 2020 se je vojaškemu zavezništvu pridružilo še enajst evropskih držav.
Isto poročilo za Majorja navaja, da bo takratni ruski predsednik Boris Jelcin »verjetno pritiskal na ključne zaveznike za zagotovila, da Nato ne bo sprejel baltskih držav in Ukrajine«.
Že leta 1997 so bili številni uradniki v ameriški administraciji pod Billom Clintonom naklonjeni temu, da bi se baltske države pridružile. To je bilo še posebej sporno, saj te tri države mejijo na rusko ozemlje.
John Kerr, britanski veleposlanik v Washingtonu, je zapisal: »Američani so baltskim državam obljubili, da jim bodo pomagali pri pripravah na članstvo, in mnogi v administraciji (vključno s Pentagonom) menijo, da se bodo Balti nekoč res pridružili Natu.«
Za Američane je bilo to le še vprašanje časa, je še dejal Kerr.
»Očitna provokacija«
Britanski dokumenti za obdobje od leta 1995 do 1999, ki so na voljo v Nacionalnem arhivu v Londonu, kažejo, da je Rusija večkrat opozarjala Zahod glede vključevanja vzhodnoevropskih držav, vključno z Ukrajino, v Nato.
Nasprotno pa je britansko ministrstvo za obrambo stokrat, zlasti na družbenem omrežju X, trdilo, da je bila ruska invazija na Ukrajino leta 2022 »neizzvana«, še navaja portal Declassified.
»Očitna provokacija« – tako je Nikolaj Afanasjevski, namestnik ruskega zunanjega ministra, opisal pogovore o sprejemu nekdanjih sovjetskih republik v Nato na srečanju februarja 1997 z britanskim veleposlanikom v Moskvi Jeremyjem Greenstockom.
Greenstock je poskušal Afanasjevskega pomiriti, da »Nato trenutno nima namena sprejeti članic nekdanje Sovjetske zveze«. Njegov dodatek »trenutno« je bil tehnično resničen, vendar so se baltske države sedem let kasneje, leta 2004, pridružile.
Širitev Nata na ozemlja nekdanje Sovjetske zveze, vključno z baltskimi državami, je bila »izjemno občutljiva točka« za Ruse, so marca 1997 britanski uradniki pri Natu sporočili zunanjemu ministrstvu.
Najbolj težavno vprašanje je bila Jelcinova zaskrbljenost glede morebitnega pristopa Ukrajine, baltskih držav in drugih držav nekdanje Sovjetske zveze.
Naslednji mesec je Jelcin pisal Majorju: »Naš negativni odnos do načrtov širitve Nata ostaja nespremenjen. Izvedba teh načrtov bi bila največja napaka Zahoda v celotnem povojnem obdobju.«
Ena od glavnih prioritet Moskve je bila namreč izključitev stalne namestitve Natovih bojnih formacij blizu Rusije.
»Ruski strahovi so bili resnični«
»Ruski strahovi so bili resnični,« je Major povedal nizozemskemu premierju Wimu Koku na razpravi v Haagu januarja 1997. To je bilo jasno iz njegovih lastnih stikov z Jelcinom in drugimi ruskimi politiki.
Ko se je Major marca 1997 srečal s Solano, je ta omenil ruske strahove pred premikanjem Natovih enot in opreme proti vzhodu. Ruski zunanji minister Jevgenij Primakov naj bi ga »skoraj prosil«, naj pomaga pomiriti Rusijo glede tega.
Že decembra 1996 je ruski premier Viktor Černomirdin Majorju zasebno povedal: »Rusija ne more ustaviti širitve Nata, vendar bo to ustvarilo krhko situacijo, ki lahko eksplodira.«
Podobno je dokument britanskega zunanjega ministrstva iz decembra 1995 opozarjal, da v Rusiji vlada globoka sovražnost do širitve Nata, in priporočal, da bi morala Velika Britanija »upoštevati rusko občutljivost«.
»Zakon sami sebi«
Po tem, ko je Tony Blair maja 1997 postal premier, je Velika Britanija poskušala razviti tesne odnose z Rusijo, zlasti po tem, ko je Vladimir Putin avgusta 1999 postal predsednik vlade.
Kljub temu ruski strahovi glede širitve Nata niso izginili.
»Širitev je še vedno izjemno občutljiva,« je februarja 2000 zapisal britanski predstavnik pri Natu John Goulden. »Javno mnenje verjame, da bo to vodilo v politično izolacijo Rusije v Evropi.«
Eden od razlogov za rusko nasprotovanje je bila tudi vojna na Kosovu leta 1999, v kateri je Nato bombardiral Srbijo brez odobritve varnostnega sveta Združenih narodov.
Dokument za Blairovo srečanje z generalnim sekretarjem Nata Georgeem Robertsonom februarja 2000 je ugotavljal: »Rusko nasprotovanje širitvi Nata se je zaradi Kosova še zaostrilo.«
Napetosti so povečali tudi ameriško-britanski napadi na Irak leta 1998, prav tako brez odobritve Združenih narodov.
Tim Barrow, sodelavec britanskega zunanjega ministra Robina Cooka, je septembra 1999 zapisal: »Ruski odnosi z Zahodom so bili nedavno močno prizadeti. Temeljni vzrok za to resnično nezadovoljstvo je občutek, da Združene države in Nato delujejo kot zakon samim sebi. Ideja tega delovanja je, da Zahod malo upošteva ruske interese in da je širitev Nata namenjena nadaljnjemu omejevanju Rusije.«
