Po sprejetih načrtih je eden najbolj prepoznavnih projektov preobrazbe plavajoča sončna elektrarna (SE) na Družmirskem jezeru. To naj bi bila največja tovrstna elektrarna v Evropi. Elektrarna bo letno proizvedla 140 GWh električne energije, kar predstavlja energijo, potrebno za oskrbo 35.000 gospodinjstev. Vzporedno naj bi postavili tudi največji baterijski hranilnik v Sloveniji. Preobrazba zajema tudi celovito prenovo sistema daljinskega ogrevanja v Šaleški dolini, ki ga danes zagotavlja TEŠ. V vse tri navedene naložbe naj bi po oceni skupaj investirali okoli 370 milijonov evrov.
Primerjava s TEŠ 6
Vsekakor lahko pozitivno ocenimo odločitev, da bo država namesto opuščanja energetskega območja izvedla celovito revitalizacijo. Predstavljene informacije želijo posredovati pozitivno zgodbo glede bodočnosti Šaleške doline. Za lažje razumevanje teh načrtov ter razmer ob zaprtju TEŠ pa vseeno ni odveč navesti še kakšno dodatno informacijo ali podatek. Navedba, kako bodo z elektriko iz plavajoče SE lahko oskrbovali 35.000 gospodinjstev, je ljudem še nekako blizu, mogoče tudi strošek gradnje elektrarne v višini 110 milijonov evrov, podatek o moči elektrarne 130 MW ali 300 MW moči baterij pa običajnemu bralcu ne pove veliko. Zato poglejmo te načrte nekoliko podrobneje, vzporedno s pogledom na dosedanjo proizvodnjo elektrike in toplote na tej lokaciji.
Naložbo v plavajočo sončno elektrarno moramo verjetno najprej pogledati v luči naložbe v TEŠ pred 10 leti. Vemo, da se še danes (pa najbrž še dolga leta) gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) v javnosti razume kot najbolj zgrešena in preplačana naložba v Sloveniji. Končna naložbena vrednost tega projekta je bila namreč okoli 1,2 milijarde evrov, če odštejemo naknadno priznana znižanja cene s strani glavnega izvajalca Alstoma. Gradnja omenjene plavajoče elektrarne skupaj z naložbo v baterije za balansiranje porabe in povpraševanja bo po načrtih stala okoli 260 milijonov evrov.
Popolnoma drugačno sliko dobimo, če pogledamo še proizvodnjo električne energije. TEŠ je v zadnjih desetih letih letno proizvedel okoli 3500 GWh elektrike, kar predstavlja skoraj tretjino celotne slovenske proizvodnje elektrike. Takšen obseg proizvedene elektrike na primer zadošča za pokritje porabe vseh gospodinjstev v Sloveniji. Strošek gradnje TEŠ je bil res petkrat višji kot načrti za novo elektrarno, a v TEŠ je bilo letno v povprečju proizvedeno 25-krat več elektrike, kot je lahko pričakujemo iz plavajoče sončne elektrarne. Obratovanje termoelektrarne skupaj s premogovnikom je seveda povezano tudi s precejšnjimi tekočimi stroški v primerjavi s SE, kjer večjih dodatnih potreb in stroškov ne bo. A ti stroški TEŠ so predvsem plače za okoli 2000 zaposlenih, vezanih na obratovanje elektrarne, ljudi pretežno iz te regije. In z mesečnimi prejemki blizu 5000 evrov v povprečju. Teh stroškov bo sedaj manj, a zaposlitev in zaslužkov tudi. Seveda ni mišljeno, da bi ta elektrarna nadomestila zaprtje TEŠ, a zaradi celovitosti informacije in za razumevanje načrtovanih naložb in sprememb je navedba teh primerjav vseeno smiselna.
Kot omenjeno, projekt elektrarne vključuje tudi baterije z naložbeno vrednostjo 150 milijonov evrov in kapaciteto 600 MWh. Z njimi naj bi usklajevali proizvodnjo elektrike, ki seveda poteka samo v času sončnega obsevanja, ter porabo, ki ima pomembno drugačne dnevne cikluse. Ker sama številka laikom ne pove veliko, naj dodamo, da je to približno enodnevna proizvodnja te elektrarne v času največje proizvodnje poleti. Tudi v tako velikem baterijskem sistemu bomo torej lahko shranili samo dnevni presežek elektrarne za porabo v času, ko sončnega obsevanja ni. Na drugi strani pa lahko TEŠ zaženejo v času povečanih potreb ter proizvodnjo prilagajajo potrebam. Elektrika je pač blago, ki ga zaenkrat v večjem obsegu še ne znamo shranjevati, vsaj v komercialnem smislu ne.
Pokrivanje razlike z dobički
Zanimiv je izračun učinkovitosti omenjene naložbe v elektrarno in baterije v višini 260 milijonov evrov glede na načrtovano letno proizvodnjo 140 GWh. O tem na omenjeni konferenci ter tudi v medijih kake informacije nismo zasledili. Upoštevaje 20-letno življenjsko dobo elektrarne in 4-odstotno obrestno mero znaša samo neposredni strošek vloženih sredstev 137 evrov na proizvedeno megavatno uro. To je znesek brez tekočih stroškov obratovanja, brez stroškov nadomestnih kapacitet ter regulacije, a že ti stroški vložka precej presegajo trenutne in tudi pričakovane tržne cene elektrike. Seveda je lahko končna cena tudi pomembno nižja, če v kalkulacijo vključimo visoke državne subvencije. Vendar subvencije niso nekaj danega »od boga«, temveč jih moramo na ravni države vsi skupaj najprej zbrati, plačati in narodnogospodarski strošek zato ni nič manjši. Običajno se pohvalimo še s sredstvi Evropske unije, a tudi ta v EU najprej vplačamo. V novi finančni perspektivi lahko že poslušamo ocene, da bomo mogoče morali v EU že več vplačati, kot bomo iz nje dobili.
Te višje stroške bodo investitorji najbrž upravičevali s pomembni cilji: podpora energetski preobrazbi doline, prehod na obnovljive vire, krepitev zanesljivosti oskrbe ter zmanjševanje okoljskih obremenitev. Ne glede na to pa bi morali pri tako veliki naložbi državni investitorji vseeno predstaviti tudi finančne učinke naložbe. Drži pa, da HSE finančno naložba ne bo preveč obremenjevala. Investitor, družba HSE, je namreč lastnik pomembnega dela slovenskih hidroelektrarn, kjer proizvede letno med 3000 in 4000 GWh elektrike po ceni okoli 30 evrov/MWh. Iz dobičkov pri prodaji te elektrike po 100 evrov/MWh v višini kakih 200 milijonov evrov letno seveda lahko pokrije tudi te izgube. Iz dobičkov torej, ki jih plačujejo podjetja in gospodinjstva.
Ob navedenih podatkih o obsegu proizvodnje in stroških nove elektrarne poglejmo še nekaj podatkov o dinamiki proizvodnje. Na prvi sliki (Proizvodnja TEŠ in sončne elektrarne) je prikazana mesečna dinamika proizvodnje v sončnih elektrarnah v primerjavi s proizvodnjo v TEŠ ali s porabo v Sloveniji. Rdeča črta prikazuje dinamiko mesečne porabe elektrike v Sloveniji, ki jo lahko razumemo tudi kot dinamiko TEŠ, ki se prilagaja potrebam. Od povprečne mesečne porabe je v zimskih mesecih poraba za okoli 15 odstotkov višja, poleti pa za kakih 10 odstotkov nižja. V sorazmerju je prikazana načrtovana proizvodnja v plavajoči elektrarni torej 25-krat nižja.
Namen prikaza pa je predvsem predstavitev dinamike proizvodnje, kar je prikazano z modro prekinjeno črto. S tako oblikovano črto ni mišljeno, da je skupna proizvodnja sončne elektrarne enaka proizvodnji TEŠ, temveč kaže nihanje proizvodnje po mesecih, ko je proizvodnja poleti tudi petkrat višja kot v zimskih mesecih. Omenjena vlaganja v baterije so namenjena shranjevanju presežkov, a samo urnih, medtem ko medmesečne neusklajenosti seveda ne rešujejo. Zato mora energetski sistem tudi v primeru bistveno večjih naložb v sončne elektrarne v zimskih mesecih zagotoviti dodatne energetske vire (plin, uvoz), kar močno podraži proizvodnjo električne energije ob vključitvi sončnih elektrarn. To nam lepo potrjujejo razmere v Nemčiji. Tam morajo kljub večstomilijardnim vlaganjem v OVE pozimi zagnati termoelektrarne na premog. V primerjavi s Francijo, kjer so nuklearke največji proizvodni vir elektrike, imajo Nemci zato tudi bistveno višjo ceno elektrike, vzporedno pa celo nekajkrat več izpustov CO2 na proizvedeno kWh elektrike.
Dileme, ki jih nihče ne želi odpirati
Ob letni dinamiki proizvodnje pa poglejmo še dnevno dinamiko po urah. Na drugi sliki je prikaz izkoristka sončnih elektrarn po urah na jasen dan za srednjo Evropo v poletnih mesecih. Upoštevaje dejanske podatke o nižjem izkoristku v preostalih mesecih leta so na sliki prikazani še izkoristki v zimskem in vmesnem času, seveda tudi zaradi manjšega števila osončenih dni. V grafu so samo okvirne ocene, a ponazarjajo pričakovano količino proizvodnje elektrike iz sončnih elektrarn po urah ter tudi razlike v mesecih. Očitna je seveda visoka proizvodnja sredi dneva, ki se z zmanjševanjem osončenosti znižuje na nič.
Rdeča črta pa prikazuje povprečno urno proizvodnjo v slovenskih elektrarnah (hidro, termo, JEK) v letu 2024 po podatkih ELES. Črta je približno na nivoju, kot se v Sloveniji po urah porablja elektrika, in ta dinamika je seveda pomembno drugačna kot proizvodnja v SE. Pri porabi so značilni predvsem dva viška, jutranji ter večerni, ter nekaj manjša poraba sredi dneva. To dinamiko danes energetski sistem uravnava z zagonom ter ustavljanjem hidro- in termoelektrarn, ker je elektriko pač treba proizvajati takrat, kot se potrebuje. Pri sončnih elektrarnah so te možnosti omejene, lahko jih edino izklopimo, če je proizvodnja previsoka glede na porabo na ravni celotnega energetskega sistema. Urno neskladje med proizvodnjo SE in porabo elektrike lahko deloma uravnamo z visokimi vlaganji v baterijske sisteme, med letom pa so nujni nadomestni viri.
Prikaz dinamike proizvodnje in porabe elektrike v Sloveniji je sicer poenostavljen, a vseeno odraža dejanska gibanja, ki jih danes energetski sistem rešuje (usklajuje) s prilagajanjem proizvodnje ter uvozom. Sama proizvodnja elektrike je v sončnih elektrarna res cenejša, a ko preseže določen odstotek proizvodnje, celotni energetski sistem potrebuje močne dodatne kapacitete za čas, ko sonca ni (ta sije le osmino leta). Poleg tega večanje deleža OVE zahteva visoka dodatna vlaganja v distribucijsko omrežje, ki ni prilagojeno razpršeni proizvodnji. Vsi ti dodatni stroški seveda močno podražijo proizvodnjo elektrike v SE.
Navedeni podatki ob promocijski predstavitvi novih energetskih naložb v Šaleški dolini seveda niso bili predstavljeni, a so za oceno učinkovitosti in uspešnosti naložbe tudi pomembni. Verjetno pa jih glede na sprejete politike in usmeritve države v obnovljive vire nihče ne želi posebej izpostavljati, ker bi odprli kar nekaj dilem. Najbolj enostavno je še naprej navajati TEŠ kot grdega račka naše energetske in naložbene politike, pomanjkanje elektrike pozimi pa pač nadomestiti z uvozom. Zaenkrat je uvoz še na voljo, čeprav verjetno večinoma iz obratovanja energetskih agregatov na fosilna goriva (premog, plin). Čeprav smo lani poleti TEŠ ugasnili, smo ga oktobra ponovno zagnali in skupaj z uvozom nam je v zimskem času zagotavljal skoraj polovico vse potrebne elektrike. O tem ponovnem obratovanju TEŠ seveda ni bilo nobenih odmevnih tiskovnih konferenc in poročil.
Premog še vedno zmagovalec
Za konec še podatek o podnebnih spremembah in porabi fosilnih energetskih virov. V Evropski uniji smo sprejeli odločitev o prehodu v brezogljično družbo in energetske politike držav temu poskušajo slediti. Tudi v Sloveniji je to glavni razlog za predčasno zaprtje Termoelektrarne Šoštanj.
Seveda pa Evropa ni osamljeni otok, temveč je del celotnega dogajanja v svetu, kjer pa so trendi pomembno drugačni. Na tretji sliki je prikaz porabe primarne energije v svetu za zadnjih 50 let, torej porabe celotne energije, ne samo električne. Ta se je v tem času povečala za 2,5-krat, deloma s povečanjem porabe drugih virov, pretežno pa s povečevanjem porabe fosilnih goriv (30 odstotkov premog, 36 odstotkov nafta, 27 odstotkov plin, 7 odstotkov les in druga biomasa). Obnovljivi viri (sonce, veter) še vedno predstavljajo le 8 odstotkov skupne porabe in fosilnih goriv z njimi preprosto ne moremo nadomestiti, če gledamo ves svet. V Evropi sicer ogromno vlagamo v OVE, zmanjšujemo porabo fosilnih goriv – a umazano proizvodnjo le selimo v druge države, kjer so izpusti na koncu še večji. Takšno pisanje seveda ni v skladu s sprejetimi usmeritvami ter tudi splošnim prepričanjem o nujnosti sprememb, a na žalost ne bo veliko pomagalo, če si zatiskamo oči pred temi trendi v svetu. Po 60 letih porabi povprečen prebivalec sveta še vedno približno enako količino primarne energije iz fosilnih goriv (okoli 19 MWh letno) ne glede na vse napore pri spremembi virov. In prebivalcev sveta je danes 2,5-krat več kot leta 1960, in najbrž jih bo še več …