Izobraževalna pot do profesionalnosti je na področju glasbenega poklica verjetno najdaljša od vseh poklicev in se pravzaprav nikoli ne konča. Zato pravijo, da gre za poslanstvo, ki zahteva nenehno učenje, treninge, odpovedi, prilaganja, preverjanja, ustvarjalnost, fizično in mentalno dinamičnost. A če so prisotni sanje, hrepenenja in vizija ter so izpolnjeni še drugi pogoji, recimo spodbudno in podporno okolje, lahko to mladega človeka pripelje tudi onkraj »nemogočega«. Med tistimi, ki jim je uspelo v tujini v zadnjem obdobju, so inštrumentalisti Andrej Žust, Petra Kovačič, Iztok Hrastnik, Nejc Kuhar, Lana Trotovšek in Aleksander Gadžijev ter dirigent Andraž Mori.
Talent je iskra, virtuoznost garanje
Da se mladi glasbenik sčasoma lahko razvije v virtuoza, ni dovolj samo talent, je pa to začetna iskra, ki zaneti ogenj. Glasbeni pedagogi govorijo o sedmih temeljih razvoja virtuoznosti. Najprej je tu tehnična odličnost, do katere se pride le z vsakodnevno disciplinirano vajo, osredotočenostjo na mikrogibe, natančnostjo tona in pravilnim dihanjem, s podporo profesorja, rednimi snemanji ter poslušanjem svojih in tujih izvedb. Virtuoznost se ne meri v hitrosti, temveč v sposobnosti popolnega nadzora telesa in uma.
Za dosego mojstrstva je potrebna tudi močna psihična stabilnost, za kar sta potrebni notranja disciplina in odpornost. Sem sodita sposobnost osredotočene pozornosti in toleranca do frustracij, ki jih povzroča počasen napredek ali neuspeh na tekmovanjih, avdicijah. Pomembna je tudi notranja motivacija, da torej glasbenik med igranjem uživa in da aplavz po koncertu zanj ni edini smoter.
Šele zdaj pridemo do čustvene in umetniške globine, ki naj bi jo umetnik izžareval. Virtuoz torej ni le tehnično popoln, ampak premore kulturno in intelektualno širino, predvsem pa izraža pristna čustva skozi domišljijo. Slovita pianistka Martha Argerich je nekoč dejala: »Ko igram, ne razmišljam o notah. Razmišljam o duši.«
