Elda Viler: Silvestrski poljub je skladba o nosečnosti. O otroku.

Te ob svojem času niso konkurirale z bolj ljudskimi napevi, zato pa danes, s časovnim odmikom, kažejo svojo prepričljivost. Celo bolj kot v Sloveniji je bila spoštovana na jugu nekdanje države. Štiri oktave razpona, kolikor jih je zmogel njen glas, so bile trdna garancija za vsakega organizatorja ali komponista, zato so jo na festivale in turneje nemalokrat vabili kot edino Slovenko.

Oklicali ste zadnji koncert. Zakaj?

Ker je naporno in tako ni bilo nikdar nobenega zaslužka. Pripravila sem ogromno dobrodelnih koncertov.

Ste ob nastopih na festivalih, kot je bila Slovenska popevka, dobivali honorarje?

Zelo simbolične. Na Splitskem festivalu mi niso izplačali niti tistega, kar bi morali.

Kakšne uvrstitve ste dosegali na Splitskem festivalu?

Spomnim se skladbe Val na valu spi, to mrtvo more smo ja i ti, ki jo je napisal Dušan Velkaverh, ki je tedaj mislil, da bomo zmagali, ker je bilo besedilo v dalmatinščini, vendar smo se slabo uvrstili. Tam so nagrade delili samim sebi, mi pa smo zgolj lepo peli. No, ni povsem res. Skladba Na deževen dan, ki sem jo zapela s Kićem Petrovićem, tedanjim možem Senke Veletanlić, je dobila nagrado strokovne žirije v Opatiji, prav tako sem zmagala na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone, pred Leom Martinom in Nado Knežević, medtem ko je bila Tereza Kesovija zadaj.

Tereza Kesovija, s katero ste si podobni, mar ne?

Na neki način da. So naju primerjali. Podoben temperament imava, vendar je ona šolana flavtistka, medtem ko sem sama zgolj naravni talent.

Začeli ste na lokalni prireditvi za mlade talente, kjer ste zmagali. Kako je bilo to videti?

Sama sem se počutila kmetico iz Koštabone, ki sploh ne spada tja, in prišla zadnja, a ko sem zapela, je vse zadonelo. Jerca Cetin, učiteljica petja, me je potem vzela za leto in pol na šolanje, čeravno ne berem not. Dala mi je napotke, kako peti. Potem sem začela peti v hotelu Palas, v Triglavu oziroma po vsej obali.

Kdaj ste začeli peti v baru hotela Slon, kako so plačevali v barih? Oziroma povejte kaj več o ljubljanski barski sceni tedaj.

V barih sem pela za mesečno plačo in mi je v času pogodbe tudi tekla delovna doba. Oziroma tisti štirje meseci so se vpisali. Nekaj let sem si potem kupila tudi sama, evidenco je vodil moj pokojni mož, ki mi je ob upokojitvi dejal, da bi morala imeti dve leti več dobe in da so me ogoljufali. Zagotovo, čeprav sem poskusila raziskati primer, vendar nihče ni nič vedel, zaradi česar sem bila zelo razočarana. Glavni šefi, denimo Sepe in Robežnik, so poskrbeli zase, mi pevci pa niti ne. V Slonu sem začela peti leta 1964, ko sem prišla v Ljubljano. Pred menoj je pela Irena Kohont, prav tako Marjana Deržaj, Majda Sepe, Vide Lavrenčič se tudi spominjam, prav tako Nina Robića. Nastop je trajal od devetih zvečer do treh zjutraj in spominjam se, da me je neko noč policija ujela skupaj z ženskami, ki so se tam okoli prodajale …

Prostitucija se je dogajala?

Oh, seveda in policija nas je vse popokala, pri čemer sem bila sama zakrita z ruto, tako da me niso mogli prepoznati. Potem so me izpustili. V vsakem primeru je delovalo nekaj barov, poleg Slona še Lev, Ilirija in Nebotičnik, kjer nisem nikdar pela, pa tudi v Iliriji zgolj kak teden. Petje v baru je bilo naporno, sploh če sem morala naslednji dan še kaj snemati. Kasneje so se odprle turneje po Rusiji in Evropi, kamor me je s seboj vodila zagrebška ekipa. Na tak način sem živela do rojstva sina leta 1974, čeprav se je nastopanje po barih končalo že prej. Z rojstvom sina in kasneje še hčere sem praktično prenehala nastopati, nakar so mi leta 1991 še vzeli status.

Zakaj?

Prišla je nova Demosova vlada, začeli so sekati, kot jim je ustrezalo. Niso me cenili.

Čeprav ste kasneje peli zanje?

Seveda, saj hodim v cerkev in sem z desne.

So vam potem vsaj povrnili status?

Nekoč sem bila z Lojzetom Peterletom v neki televizijski oddaji in mu ob tisti priložnosti povedala za zgodbo, on pa še vedel ni, kaj se mi je dogajalo. Potem mi je status povrnila Andreja Rihter, rekoč, da je to škandal …

… ki pa je bila iz ZLSD?

Da in spominjam se, da so tisti, ki so mi status odvzeli, protestirali. Minister Capuder je dejal, naj si najdem službo. Bilo je hudo, sem pa trmarila naprej. Živeli smo na soprogovi plači, kar mi je znal vreči naprej, saj je opravljal dve službi, čez dan je bil producent za klasično glasbo na RTVS, zvečer pa je hodil igrat na Bled. Sprva je tudi igral oboo, dokler ga niso izdali živci in je samo še snemal.

Je okvaro živcev doživel zaradi igranja oboe, ki je zaradi tresljajev menda nevaren inštrument?

Da, verjetno zato. V vsakem primeru sem bila doma in skrbela za otroke.

Omenili ste, da ste na mednarodne turneje hodili z zagrebško ekipo. Nasploh je ob branju vaše avtobiografske knjige Notranji naboj mogoče dobiti vtis, da so vas na jugu zelo cenili. Morda celo bolj kot v Sloveniji?

Seveda. Arsen Dedić in Gabi Novak, ki tedaj še nista bila par, vendar se je videlo, da se nagibata drug k drugemu, sta me vzela v ekipo, ker so potrebovali dobre pevce. Orkester je Gabi, ki je bila tedaj že zvezda, klical šefica. Tako sem hodila z njimi po Evropi in Avstraliji in nastopala za zdomce, kot tudi na turneje po Rusiji, čeprav mi sprva niso povedali, da bom morala peti tako koncertno kot v zboru. A bila sem uspešna. Spomnim se Rusa, ki je takoj na prvem koncertu v Orenburgu začel pod odrom vzklikati »a te zaslužna pevica«, kar je pomenilo, da sem se mu zdela najboljša, kar pa je takoj izzvalo ljubosumje pri drugih, ki so bili predstavljeni kot najboljši v Jugoslaviji, medtem ko sem sama veljala za mlado in neuveljavljeno. Vendar občinstvo ve.

Kaj ste peli v Rusiji? Kaj je tam posebno dvigovalo vzdušje?

Na moje interpretacije belcanta, na moj ritem. Pela sem jim Granado, O sole mio, nekaj srbskih, nekaj ruskih, kot tudi Podmoskovske večeri. Rusi so zelo kulturni ljudje. Vedo, kdo je česa sposoben, in znajo ceniti umetnike. Pri njih ne more biti popularno nekaj nekakovostnega. Tudi Đorđeja Marjanovića, ki je imel velik nastop, so imeli zelo radi. Napolnil je oder in dvignil ljudi.

Ste na odru tudi plesali?

Že tako mi je mož Anice Zubović, ki je bil obenem menedžer, očital, da mi ljudje aplavdirajo zato, ker migam z zadnjico, po čemer res nisem bila znana, medtem ko je Anica pela seriozno in mirno, česar pa ljudje ne marajo.

Kakšni so bili ruski honorarji?

Kar spodobni. Na dan smo imeli tri koncerte in tam smo bili po tri mesece. Ko sem se vrnila, smo lahko dali za stanovanje oziroma sem na turneji zaslužila toliko, kot bi mož zaslužil v pol leta ali celo več. Z dvema turnejama na leto sem zaslužila za vso njegovo letno plačo, v Rusijo pa sem šla štirikrat. Spomnim se, ko me je menedžer in pianist Boić, ki me je ob poskusih zapeljevanja imenoval Vilar, nagovarjal, naj kar ostaneva v Rusiji, da bova ob aplavzih, ki sem jih bila deležna, zaslužila bajne denarje. A moje srce je pripadalo zgolj mojemu soprogu. On je bil moj prvi in zadnji. Ko je odhajal, mi je rekel, naj si najdem novega človeka, vendar sem mu odgovorila, da ne morem najti drugega, ki bi bil on, in da bom šla za njim, pa mi je odgovoril, naj ne hitim, da se mora odpočiti od mene.

Ko sem slišal vašo verzijo skladbe Gitara Romana, sem se ob silnosti izvedbe vprašal, ali ste kdaj pomislili na to, da bi poskusili priti na Sanremo.

Naj povem, da je to skladba, ki sem jo pela od ranih dni, in ko je v naših krajih iskal pevce češki producent, gospod Milovnik, ki je bil po rodu iz Trsta, od koder je v času fašizma emigriral na Češko, je takoj začutil moj temperament. Hotel je prav tako pesem, ki sem jo potem na Čehoslovaškem posnela in se je v Rusiji zelo dobro prodajala. Na njegovo idejo, potem ko me je slišal v Slonu, sem zapela in posnela tudi Kafu mi draga ispeci. Ne, nikdar ni bilo ideje za Sanremo oziroma to so drugačna pota. Seveda so mi Italijani, ki so me slišali peti, govorili, da bi morala priti pet v Italijo, kar sem nekoč celo storila, potem ko naju je z neko plesalko v Slonu slišal neki italijanski impresarij in naju povabil. Ona je plesala, jaz pa pela. Začeli sva v Bolzanu, kjer pa nisem ostala dolgo. Po petnajstih dneh sem direktorju dejala, da nisem prišla, da bi zabavala goste v separejih, ampak zato, da bom pela. Sicer sem ostala do konca pogodbe, ki pa je nisem obnovila, kajti tam morajo pevke početi še marsikaj drugega kot zgolj peti, sama pa nisem bila prostitutka. Če bi bila lahko dekle in bi iskala te poti, bi morda res prišla do Sanrema, vendar sem imela tedaj fanta, ki je kasneje postal moj soprog.

Očitno niste imeli večjih težav z naglasom pri petju v italijanščini, srbohrvaščini in dalmatinščini.

Ne. Na Splitskem festivalu so bili nadvse veseli in me »tapšali« po ramenu, kaj več pa, kot že rečeno, ne.

Nekje v svoji knjigi pravite, da ste Majdi Sepe ob neki priložnosti, ko vam je rekla, da bi imela rada vaš glas, odgovorili: »Jaz pa tvoj stas.« Vendar ste očitno privlačili moške.

Da, sem. Lepe ženske dostikrat niti niso privlačne, ker so hladne, in moške lahko celo bolj privlačijo arhaične ženske, seveda pa ima vsak svoj okus.

Vam je glas kdaj počil?

To ne, imam odporen glas, sem pa v Rusiji, kjer sem zato, da sem lahko zdržala, jemala kalcijeve tablete, dobila polip na glasilki, ki so mi ga nato v Ljubljani uspešno operirali.

Kako blizu ste bili nastopu na evrovizijski popevki?

Blizu in ne blizu. Stalno sem bila druga. V Opatiji sem pela Slišiš, školjka poje ti, Neodposlano pismo, Če bi teden štel osem dni in Ko si z menoj, ki pa so vse zasedle zgolj drugo mesto.

Rekel bi, da se vam je dajalo poudarjeno zahtevne skladbe.

To se je govorilo in vedelo že tedaj. Da se težke skladbe dajejo meni. Zdaj, ko imam 14. februarja koncert in smo povabili pevke, ki so dobre, same priznavajo, da so skladbe težke.

Katera od skladb iz vašega repertoarja je pri drugih pevkah poudarjeno priljubljena?

Nora misel zagotovo spada mednje. Gre seveda za skladbo Pazza idea, ki jo je v originalu zapela Patty Pravo in za katero je slovensko besedilo napisala Elza Budau, ki je boljše od originala. V italijanščini zveni precej plehko, v slovenščini pa modro.

Ste kdaj zavrnili kako besedilo?

Ne, včasih mi kakšno ni bilo všeč, vendar sem bila trmasta in sem iz vsake pesmi poskusila nekaj narediti. Enako velja za izvajanje enih in istih pesmi. Niso iste. Z vsako izvedbo so drugačne, seveda pa to terja napor, tako umski kot telesni.

Vtis je, da ste peli pretežno dobra besedila. Recimo Dušan Velkaverh je napisal marsikaj, kar je lahko deležno kritike, medtem ko je vam dal besedila, ki so sicer pretežno žalostna, vendar dosledna. Kot da je zaupal, da jih vi lahko odpojete in da se mu ni treba cenzurirati.

Midva sva se zelo dobro razumela.

Iz vaše knjige izhaja, da ste se osebno najbolj razumeli z Marjano Deržaj, kar ni čudno, ker sta bili obe pevski kapaciteti, pri čemer pa vi vendarle niste dobili takšne priložnosti, kakršno je dobila ona s skladbo Poletna noč.

Ne, nisem. Seveda sem pela skladbe vseh skladateljev, vendar sem veljala za pevko Atija Sossa, kar mi je ob neki priložnosti rekel tudi Privšek. Najbližje temu, da zapojem, reciva temu ljudsko pesem, je bil Silvestrski poljub, ki je bil napisan zame, nakar ga je odpel Alfi Nipič, kajti jaz sem šla na turnejo. Škoda. Velkaverh je besedilo naknadno prilagodil za moškega, kar pa nima smisla. V moški različici pravi, »ti naslednji dan šla boš kdo ve kam, ne da bi sploh kaj slutila«, medtem ko v prvotni različici pravi, »ti naslednji dan šel boš kdo ve kam, ne da bi sploh kaj zaslutil«. Kaj ima ženska slutiti? Da je moški noseč? To, kot vemo, ni mogoče. Skratka, prvotno besedilo je govorilo o tem, da je moški šel in pustil žensko nosečo, in to ima smisel, obratno pa niti ne. Silvestrski poljub je skladba o nosečnosti. O otroku.

Vi ste bili zraven, ko je Mojmir Sepe izgubil zobe in je moral prenehati igrati trobento?

Da, bilo je v Opatiji.

Obstaja tudi verzija, da je bilo v Ljubljani in da so bili posredi policisti?

Ne, v Adriaticu v Opatiji je bilo. On, Majda in jaz smo se vračali z zaključnega večera festivala, ko so nas zjutraj zaskočili oziroma začeli nadlegovati trije huligani. Midve sva bili še v festivalskih oblekah, Sepe je enega boksnil, potem pa so ga složno zbili, medtem ko so ljudje gledali na oknih in nihče ni poklical policije. Nadlegovanja so se dogajala tudi v Ljubljani, sploh če si bil malenkost bolj izstopajoče oblečen, kar smo bili, saj smo se vračali z nastopa.

So vas ljudje na ulici prepoznavali?

So. Nekoč, ko me je Elza Budau videla oblečeno v trenirko oziroma v neko preprosto obleko, mi je očitala, da moram biti vedno urejena, kar pa ne moreš biti.

Ste bili najboljši glas Slovenske popevke?

Sama ne mislim na to, občudujem vse, saj ima vsak nekaj svojega. Nisem ljubosumna in kolegice so me podpirale.

Skladbe, ki ste jih snemali, niso bile namenjene trgu, ampak radijskemu arhivu.

Da in enkrat sem od nekoga iz ZKP slišala, da se z menoj ne da delati za trg, ker ne bi prodali ničesar. Komercialen je bil Pepel in kri.

Ste bili kdaj v kombinaciji za Pepel in kri?

Ne. Tudi ko so Avseniki izbirali pevko, so namesto mene, ki sem bila prav tako v izboru, izbrali Jožico Svete, obenem pa tudi nisem prepričana, da bi se spustila v to, ker nisem mogla biti daleč od fanta oziroma moža. Ko ni bilo več Slovenske popevke, sva z Vitom Muženičem posnela narodnozabavni LP, nakar sem poskusila še z Dobrimi znanci in bila celo na nekaj koncertih po Avstriji, kar je bil pa en sam napor. Ob dveh popoldne smo šli iz Ljubljane in se ob šestih zjutraj vrnili domov, kar ni bilo zame. Pa nič kaj dosti denarja.

Še zmorete odpeti stare skladbe?

Seveda ne tako, kot sem jih lahko, ker me daje dihanje oziroma astma, načeloma pa lahko odpojem vse.

Vas je kdaj pritegnila opera?

Me je, ne nazadnje zmorem odpeti štiri oktave, vendar bi morala povsem opustiti petje zabavne glasbe, ker to utruja. To mi je dejala tudi gospa, ki jo je Helena Blagne rada omenjala kot svojo mentorico. Da moram najprej prenehati peti zabavno glasbo, ker sem od nje hripava.

Kako ste doživeli Heleno Blagne?

Ljudska, luštna pevka. Prava estradna pevka.

Katera pevka iz Jugoslavije vam je bila blizu?

Poznali sva se s Silvano Armenulić, s katero sva potovali na turnejah Zvuci rodnoga kraja, s katero smo obiskali vso Evropo. Bila sem edina Slovenka v ekipi. Hrvati so me imeli zelo radi in so me vzeli malodane za svojo. In ko je Vanja Lisjak napisal skladbo Riječ po riječ​, s katero sem na festivalu v Opatiji zastopala radiotelevizijo Zagreb, so me Slovenci zaznavno in ljubosumno ignorirali. A to je bil obenem festival, na katerem sem dobila sina.

So v drugih delih Jugoslavije bolj sproščeno razumeli estradni posel kot v Sloveniji?

Mi smo bili v tem smislu dvesto let za njimi. Pri nas se glasba ne spoštuje, tam se. Pri nas so vsakega, ki je postal malenkost popularen, takoj zatolkli. Pevcem niso pustili, da bi postali zvezde, in še zdaleč nisem edina, ki je tega mnenja. Gospodje, ki so odločali, so si naredili gnezdo, v katerem so zase uspevali, mi pa smo to omogočali.

Gre skozi to razložiti, da se vas je nemalo pevcev stare generacije iz popevkarskih časov politično opredelilo desno, v nasprotju z mlajšimi, sploh rokerji?

Morda. Takšen sistem je bil. Tudi nagrad nismo dobivali pevci, ampak komponisti, ki so si izposojali naše glasove.

Kdo pa je bil zvezda?

Majda in Marjana, ki pa sta imeli med seboj večno vojno. Sama sem imela sicer odnos z obema. In potem je prišla Ditka Haberl, ki je imela v sebi nekaj angelskega, a obenem je po horoskopu škorpijonka, torej zapletena oseba.

Džez je bil zelo čislan v popevkarski srenji. Kakšen odnos ste imeli vi do njega?

Veliko smo ga poslušali in bil mi je všeč. Blues, sproščenost, odprtost, posebne oblike. Posebno rada sem imela pihalce, tudi pianiste, denimo Oskarja Petersona in Jimmyja Smitha. Da ne omenjam velikih džezovskih pevk. Kar nekaj denarja sem zapravila za plošče.

Nekatere pevke ali pevci ne prenesejo improviziranja, kaj pa vi?

Ljubim ga, čeravno spet ne preveč. Naj vsak zaigra, kot hoče, in že to je improvizacija. Če sama ne vstopim na pravilnem mestu, me bo pa inštrumentalist ujel. Veste, moj postranski talent, ki ga nisem razvijala, ker mi ga ni bilo treba, je bilo posnemanje drugih pevcev. Imela sem posluh za posnemanje in znala sem posnemati malodane vse: Majdo, Marjano, Kohontovo, Terezo, Ditko, Josipo.

V Jugoslaviji je imela vsaka RTV-hiša svoj veliki orkester. Ob spremljavi katerega izmed njih ste najraje peli?

Všeč mi je bilo, kako je orkester vodil Miljenko Prohaska. Torej z Zagrebčani, tudi z Zagrebškimi solisti in pa z Beograjčani.

Raje kot z ljubljanskim orkestrom, ki je sicer veljal za najboljšega?

Raje. Ljubljanski orkester se mi je zdel nekako hladen, manj razigran.