Zajetje venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, ki mu ZDA odrekajo legitimnost in ga obravnavajo zgolj kot vodjo narkokartela Sonce (Cartel de los Soles), je primer eklatantne samovoljne interpretacije mednarodnega prava. To še nikoli ni tako nekontrolirano razpadalo pred našimi očmi kot pravkar. Napovedani prevzem ameriške politične in ekonomske kontrole nad Venezuelo, »dokler ne bodo vzpostavljeni normalni politični pogoji«, kaže na Trumpovo prepričanje, da je zadeva v Venezueli končana. Združene države rade prezgodaj objavljajo svoje zmage. Kako se bo dejansko razpletla ta kriza, bo pokazal šele čas. Kopičenje ameriške vojske v okolici Venezuele da slutiti, da ZDA vendarle niso popolnoma prepričane, da je »30-minutna vojna« dejansko končana.
Smrtno nevarno neupoštevanje nove realnosti
Evolucija ameriške zunanje in varnostne politike od konca hladne vojne je šla od svetovnega policaja prek svetovnega (raz)sodnika do sedanjega svetovnega trgovca. Zamenjava režima (regime change) je v novi varnostni strategiji ZDA na novo definirana. Strategija poudarja, da se ZDA ne bodo mešale v notranjepolitične zadeve drugih držav, v njihovo ideologijo, državno organizacijo, vladavino prava, človekove pravice in podobno. Ideologijo je zamenjala trgovina. Trumpu je figo mar, kako so države vodene in kako živijo ljudje. Z diktatorji in avtokrati se bolje razume kot z demokrati, ki jih ima za slabiče in zgube. Odnos se v trenutku spremeni, ko so neposredno ali potencialno ogroženi ameriški ekonomski in finančni interesi. Intervencija v Venezueli ni zahteva za spremembo režima, temveč zgolj zahteva, da režim prizna in omogoči posebne ameriške ekonomske/energetske interese v tej državi. Trump niti ne poskuša teh interesov prikriti ali jih zavijati v demokratično leporečje, temveč jih makiavelistično brutalno predstavi svetu in samim Američanom.