Četudi je bila prvotna želja ZDA za nakup danskih otokov izražena na predvečer ameriške državljanske vojne, so bili otoki prodani kasneje, tudi z namenom, da se ZDA odpovejo želji po prevzemu otoka Kalaallit Nunaat, bolj znanega po imenu Grenlandija. V času vse večje grožnje nove državljanske vojne v ZDA se ponovno odpirajo stari geostrateški in kolonialni apetiti, Grenlandija in njeni domorodni Inuiti pa (p)ostajajo tarča kolonialne in imperialne politike.
ZDA so v preteklosti želele pridobiti danske otoke z namenom, da bi tam zgradili vojaška oporišča in bi tako nadzirali velik del Karibov. Danes je tudi Grenlandija zanimiva predvsem z vojaškega vidika, hkrati pa zato, ker njene bogate surovine zaradi vse hitrejšega taljenja ledu postajajo vse bolj dostopne in izpostavljene. Grenlandija je območje enega največjih nahajališč redkih zemeljskih mineralov na svetu, poleg tega ima izredno bogata nahajališča premoga, nafte, plina, diamantov ter redkih zemeljskih elementov in kovin (srebro, uran, nikelj, platina, baker, molibden, železo, niobij, neodim). Kot pravi Eldur Olafsson, izvršni direktor podjetja Amaroq, je »na Grenlandiji toliko surovin, da bi zahodni svet od njih lahko brez težav živel več desetletij«. Prav zato je otok vabljiv za Trumpa in številne visokotehnološke multimilijarderske gigante, ki mu stojijo ob strani. Inuiti poudarjajo, da takšna politika nima mesta na Grenlandiji in da ne želijo žrtvovati svoje zemlje in svojega zdravja. Kot pravi Kiliii Yuyan, fotograf za National Geographic, so Grenlandci videli, kaj se je zgodilo z ljudstvom Navajo v ZDA, kjer je oblast izvajala jedrski kolonializem – sistematično so izkoriščali avtohtona ozemlja za namen jedrskih poskusov in rudarjenja urana; posledice so za ljudstvo Navajo in njihovo okolje katastrofalne. Tega si Grenlandci na svojih tleh ne želijo.
Koliko je vredno mnenje Inuitov?
Trump je namero o nakupu Grenlandije razkril že v času svojega prvega mandata leta 2019, ko je želel otok kupiti iz »strateških razlogov«. Takrat je mednarodna javnost to namero obsodila kot absurdno, Danska pa je dala vedeti, da otok ni naprodaj. Grenlandci so Trumpovo ponovno željo po prisvojitvi otoka, ki jo spremlja čedalje ostrejša retorika, sprejeli z velikim razočaranjem in zaskrbljenostjo, kar izražajo z besedami »ne že spet«. V tem trenutku je bolj kot upoštevati mnenje evropskih in ameriških sil pomembno mnenje Inuitov, ki jih ti dogodki neposredno zadevajo. Inuiti, ki predstavljajo kar 89 odstotkov celotnega prebivalstva Grenlandije, si že dalj časa prizadevajo za popolno neodvisnost in suverenost, vendar še vedno ostajajo preslišani in zapostavljeni.
Ko ameriški in evropski voditelji omenjajo Grenlandijo, jo običajno obravnavajo kot strateško dragoceno destinacijo, ob tem pa se osredotočajo predvsem na njene bogate surovine ter nanjo gledajo kot na stvar, lastnino, ki le čaka na dovolj sposobnega lastnika, ki jo bo v celoti izkoristil in izčrpal. Pri tem se ne ozirajo na prebivalstvo, na njihovo kulturo in njihov način življenja. Pogled Inuitov na celotno situacijo je razumljivo zelo kritičen, njihovo mnenje pa oblikujejo avtohtona tradicija, izreden čut za skupnostno blaginjo ter zelo dolg zgodovinski spomin na to, kako zunanje, agresivne kolonialne sile ravnajo z domorodnimi ljudstvi in ozemlji doma in po svetu.
Avaaraq Olsen, županja glavnega mesta Nuuk, pravi, da je Trumpov načrt, da pridobi Grenlandijo, zanje žaljiv. Kot pravi, so svoje mnenje že izrazili lani spomladi, ko so organizirali največje demonstracije doslej, na katerih so strogo zavrnili Američane in poudarili, da je to dežela Grenlandcev. Večina ljudi se danes zaradi žaljive retorike in groženj počuti tesnobno in so ob aktualnih dogodkih zelo zaskrbljeni. Danska vojska medtem že uči Grenlandce različnih tehnik bojevanja za primer, da bi prišlo do okupacije in napada na Grenlandijo. Najannguaq Hegelund, inuitska aktivistka za pravice staroselcev, ob tem poudarja, da so ljudje zelo prestrašeni, saj se na otoku pojavlja vse več vojske. Vse bolj prestrašeni so tudi otroci, ki starše sprašujejo, ali bodo Američani streljali nanje, tako kot streljajo drugod. Najannguaq pravi, da se otroci bojijo iti spat, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo, ko se zbudijo.
Politika ZDA za Inuite predstavlja neposredno grožnjo, saj so izkušnje in lekcije staroselcev in sorodnih aljaških inuitskih skupnosti v ZDA Grenlandcem dobro znane in jih v luči aktualne politike nasilja in deportacij pozorno spremljajo. Grenlandci deportacije in napade na priseljence in ameriško prebivalstvo, ki jih izvaja oblast s pomočjo ameriške agencije ICE, na splošno razumejo kot rasno usmerjeno dinamiko moči, ki je vpeta v samo bistvo ameriške politike. To pa le še bolj poglablja njihov strah in dvom – zelo jasno jim je, koliko bi bilo vredno njihovo življenje pod kolonialno oblastjo ZDA, ki ima dolgo zgodovino rasnega nasilja in belske nadvlade. Tillie Martinussen pravi, da Grenlandci ne želijo biti kot Američani. »Vidite, kako pohlepni so, streljajo na svoje prijatelje in zaradi pohlepa izvajajo invazije,« pri tem pa poudarja, da je Trump obdan z ljudmi, ki so predstavniki tako imenovane bele moči (White Power) in vedo, da bi z njimi delali tako slabo kot s staroselci v ZDA in drugod po svetu.
Kot pravi Tillie Martinussen, Grenlandci razmišljajo in svet vidijo precej drugače, kot misli Trump. Četudi so dolga stoletja kolonialnega nasilja, genocidov in epistemicidov poskušala izkoreniniti raznolike svetovne nazore in imaginarije številnih neevropskih ljudstev, na Grenlandiji še srečamo pogled na svet, ki je orientiran zelo trajnostno in skupnostno. Mnogi ob tem pravijo, da razlog za prevzem Grenlandije ni zgolj vojaški ali geostrateški, ampak tudi ideološki – s prevzemom bi bil ogrožen svetovni nazor Grenlandcev, ki v veliki meri še živijo v skladu z naravnimi zakoni in na način, ki je prijazen do vseh prihajajočih generacij.
Tillie Martinussen opozarja tudi na ključno razliko med grenlandsko in ameriško politično kulturo in miselnostjo: na Grenlandiji zemlja ni stvar zasebne lastnine. Na Grenlandiji ima skupnost prednost pred surovim zahodnjaškim individualizmom. Posamezniki imajo lahko v lasti domove, vendar zemlja, na kateri stojijo njihovi domovi, pripada vsem. Prav tako okoliška morja in vse naravne vire razumejo kot nekaj, kar je skupno in ni podvrženo zasebni lasti. Čeprav otok danes še vedno uradno sodi pod Dansko, je Grenlandija od leta 2009 delno suverena, kar pomeni, da ji pripada status samoupravnega ozemlja; Grenlandija sama upravlja večino svojih notranjih zadev in odloča o njih, vključno z nadzorom nad naravnimi viri. Kot poudarja Tillie Martinussen, se Grenlandci niso pripravljeni odpovedati brezplačnemu zdravstvu, šolstvu in svoji doslej izborjeni suverenosti. Zanje dostop do univerzalnega zdravstvenega varstva, brezplačnega zdravstva ter izobraževanja niso ugodnosti, o katerih bi se bilo mogoče pogajati, ampak so osnova skupnostnega življenja in temelj zdrave družbe. Vsak poskus uničenja teh pravic zanje pomeni korak nazaj in predstavlja neposredno grožnjo blaginji.
Kolonialno nasilje in prisilna sterilizacija žensk
Čeprav se Inuiti zavedajo grožnje, ki jo predstavljajo ZDA, se prav tako zavedajo, da še niso opravili z zapuščino danske kolonialne preteklosti in njenimi uničevalnimi učinki, ki so prispevali k dogodkom, ki smo jim priča. Kljub temu da beseda Inuit v jeziku inuktut pomeni »ljudje«, so jih danski kolonizatorji redko obravnavali tako. Razlog, da je danes Inuitov le nekaj manj kot 60.000, ne pa nekaj sto tisoč, kar v očeh Trumpa in drugih plenilcev ustvarja videz, da je otok »neizkoriščen«, je tudi v tem, da Danska nikoli ni bila dober kolonizator, če kaj takšnega sploh obstaja. Samo spomnimo na prisilne sterilizacije in politiko odvzema dojenčkov inuitskim materam.
Politika prisilnih sterilizacij je bila uvedena v šestdesetih in sedemdesetih leti prejšnjega stoletja, z namenom, da bi omejili rodnost Inuitov na Grenlandiji. Takrat so danski zdravniki tisoče inuitskim ženskam in dekletom med ginekološkim pregledom v maternico vstavili kontracepcijski maternični vložek (IUV) brez njihove vednosti ali privolitve. Številne žrtve so bile takrat mlajše od 12 let. Večina jih ni mogla razumeti, zakaj ne morejo zanositi in imeti otrok. Domneva se, da naj bi bilo teh žensk več kot 4500, število vseh žrtev pa še danes ostaja neznano. Mnogi poudarjajo, da politika prisilnih sterilizacij pomeni sterilnost na dolgi rok, zaradi česar Inuiti dolga leta niso mogli računati na potomstvo. Ne le da je zaradi teh zločinov padlo število rojstev, na vzhodu Grenlandije zaradi prisilnih sterilizacij več kot deset let ni bilo enega samega rojstva.
Sterilizacije se sicer ne izvajajo več, vendar kolonialno nasilje še zdaleč ni stvar preteklosti. Na to nakazujejo aktualni primeri odvzema otrok inuitskim materam, ki niso opravile testa »starševskih kompetenc«, znanega tudi kot »forældrekompetenceundersøgelse«. Kljub temu da so bili ti testi v začetku lanskega leta za Inuite prepovedani, saj so kritiki, aktivisti in organizacije za človekove pravice opozarjali, da so testi rasistični in za Inuite kulturno neprimerni, se nasilje nadaljuje. Četudi ti testi za Inuite ne veljajo več, so oblasti inuitski materi avgusta odvzele otroka. Svojo odločitev so obrazložile z izjavo, da Ivana Nikoline Brønlund »ni dovolj« grenlandska, da bi ta zakon veljal za njo, kar je le še eno od orodij sodobnega kolonializma. Praksa, ki ljudi označuje in razvrednoti na podlagi tega, da jih označi za »ne dovolj« domorodne ali »ne dovolj« bele, in jih pušča tam nekje vmes, je danes označena za eno bolj surovih oblik aktualnega sistemskega rasizma, ki načne identitete in občutek pripadnosti posameznikov. To ne povzroča le razdora v družbi, ampak pripelje tudi do hudih osebnih stisk.
Kaj se plete v ozadju?
Grenlandci so danes med dvema kolonialnima ognjema – na eni strani stoji Danska, na drugi pa ZDA, ki lahko z enim samim zamahom izničijo dolg zgodovinski boj Inuitov za pravice, avtonomijo in suverenost. Qupanuk Olsen pravi, da med Inuiti že dolga leta obstaja močna želja po popolni grenlandski politični neodvisnosti in da bodo Grenlandci postali neodvisni šele, ko se bodo začeli zavedati svojih korenin. Kljub temu da Grenlandci danes ostajajo optimisti in upajo, da bodo lahko dosegli polno neodvisnost, se moramo zavedati, da svet v tem trenutku vodijo ljudje, ki nimajo preveč dobrih namenov.
Medtem ko je javnost zaposlena s kupčkanjem v Davosu in bizarnimi Trumpovimi izjavami, ki so bolj kot pristni izrazi politične moči videti kot ceneni resničnostni šov, mnogi opozarjajo, da naj bi Grenlandija v ozadju že bila prodana. In to v stilu prisilnih sterilizacij – brez vednosti in soglasja Grenlandcev. Na to naj bi kazal tudi Trumpov »odstop« od prizadevanja za zavzetje Grenlandije. Bolj ko se torej bliža možnost, da Grenlandija postane popolnoma neodvisna, kar za Dansko predstavlja določeno izgubo, večji so apetiti ZDA po tem ozemlju. Pri tem se je treba vprašati, koliko si Danska v resnici želi ohraniti Grenlandijo, če pa bi ta postala samostojna in nad njo ne bi več imela nadzora in moči. Glede na situacijo se Danska dobro zaveda, da ima več od tega, da otok proda, kot pa da ga izgubi zaradi osamosvojitve. Nekateri gredo pri tem še dlje in namigujejo na to, da je evropska vojaška navzočnost na otoku le nekakšno simbolno dejanje, s katerim se članicam Nata in EU daje občutek varnosti in se ustvarja videz, da je evropska entiteta trdna, enotna in stabilna, kar je precej daleč od resnice.
Prihodnost Grenlandije je torej v rokah peščice ljudi, ki jim ni v interesu upoštevati voljo Grenlandcev. Tillie Martinussen ob tem poudarja, da četudi bi Trump dejansko napadel Grenlandijo, bi Grenlandci »preprosto počakali, da umre, kajti tam bodo še na stotine let po Trumpu«.