»Fifa ne bi smela biti odvisna od sponzorjev, agencij ali televizijskih družb, saj takšne povezave predstavljajo nevarnost za svetovno nogometno zvezo. Lahko bi se zgodilo, da bi nam nekega dne te firme narekovale, kje in kako bo potekalo svetovno prvenstvo,« je dejal Herr Schneider, na kar je Havelange odgovoril, da »brez komercialne plati našega športa ne bi bilo več: to je edini način, da preživimo«.
Nadaljevanje zgodbe poznamo: nogomet so, hvala gospodu Havelangeu in njegovemu nasledniku Seppu Blatterju, prevzeli sponzorji, agencije in televizijske družbe, ki – kot vemo – že dolgo narekujejo, kje in kako bo potekalo svetovno prvenstvo. »Komercialna plat«? Kako danes, štiriinštirideset let pozneje, smešno zveni porumenelo časopisno poročanje tistega davnega poletja o preprodajalcih, ki so »prekoračili vse meje dovoljenega« in pred finalno tekmo svetovnega prvenstva med Italijo in Zahodno Nemčijo v Madridu vstopnice, ki stanejo dvajset dolarjev, pred stadionom prodajali za nepredstavljivih – petsto dolarjev!