Do leta 1999 se so cene naftnih derivatov v Sloveniji oblikovale ad hoc – občasno jih je vlada zvišala, občasno pa znižala – dokler se ni začel leta 2000 uporabljati model oblikovanja cen naftnih derivatov, se spominja ekonomist in nekdanji finančni minister dr. France Križanič. Po pojasnilih predsednika fiskalnega sveta dr. Davorina Kračuna, rednega profesorja na ekonomski-poslovni fakulteti v Mariboru, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa med drugim ministra za ekonomske odnose in razvoj ter ministra za planiranje, so se že v tistem času pojavljale ideje o popolni liberalizaciji cen naftnih derivatov v Sloveniji. »Toda upoštevaje monopolni položaj (Petrola, op. p.) na trgu je bilo ob sodelovanju s tujimi svetovalci oblikovano mnenje, da je treba še naprej ohraniti nadzor nad maloprodajnimi cenami naftnih derivatov. Če ima nekdo monopol, se mu namreč po elementarni logiki ne sme dopustiti, da sam določa cene,« je dejal Kračun.
Da je vlada cene v tistem času oblikovala dokaj stihijsko, pogostokrat zakasnelo glede na tržna nihanja cen nafte, pričajo namere hrvaške naftne družbe Ina v začetku leta 2000, ko je zaradi prenizko določenih maloprodajnih cen hotela ustaviti svojo prodajo bencina v Sloveniji. Ko so politiki Ino seznanili, da je v pripravi model cen naftnih derivatov, ki se bo začel uporabljati v kratkem, so si v hrvaški družbi pri svojih načrtih premislili.
Nagrada za vloženi kapital prenizka
Od pomladi leta 2000, ko je v veljavo stopil model oblikovanja cen naftnih derivatov, v ozadju katerega je formula s številnimi spremenljivkami, so se cene – z nekaterimi izjemami, ko so se krajši čas spreminjale na vsake štiri tedne – vsaka dva tedna korigirale navzdol ali navzgor, odvisno predvsem od povprečnih cen na mediteranski borzi in tečaja dolar-tolar oziroma kasneje, ko smo kot nacionalno valuto prevzeli evro, dolar-evro.
Apeli k liberalizaciji cen naftnih derivatov na slovenskem trgu so se z leti krepili, dokler se niso leta 2016 cene goriv delno liberalizirale. Najprej so bile aprila sproščene cene 98-oktanskega in večoktanskega neosvinčenega bencina, pol leta kasneje so se sprostile še cene preostalih naftnih derivatov ob avtocestah in hitrih cestah. Jeseni 2020 so bile cene liberalizirane tudi zunaj avtocest in hitrih cest, da so se ljudje lahko sproti seznanjali s cenami na posameznih bencinskih črpalkah, pa je bila vzpostavljena spletna stran goriva.si.
Vojna v Ukrajini prinesla ponovno regulacijo
Novembra 2021 so bile najprej ponovno regulirane cene kurilnega olja. Začetek vojne v Ukrajini je prispeval k strmi rasti cen nafte, takratna vlada pa se je marca 2022 odzvala s ponovno regulacijo cen za 95-oktanski bencin in dizel. Potem ko je bila sredi marca sprejeta začasna uredba o določitvi cen določenih naftnih derivatov za 30 dni, je bila z začetkom aprila dopolnjena še z omejitvami za veleprodajne cene, hkrati pa je bila njena veljavnost podaljšana do konca aprila. Takrat so se cene sprostile, vendar le za nekaj dni, saj je vlada v prvi polovici maja spet določila najvišje cene goriv za trimesečno obdobje.
Po nastopu nove vlade premierja Roberta Goloba je bila junija 2022 ponovno uvedena delna regulacija cen naftnih derivatov z določitvijo marž trgovcem zunaj avtocestnega križa, medtem ko so se cene na avtocestah in hitrih cestah še naprej prosto oblikovale, s čimer je nekaj mesecev trajajoč sistem najvišjih cen prenehal veljati. S to spremembo so bile za nekaj mesecev ukinjene dajatve za biogoriva. Toda proti koncu leta 2022 so bile te razmeroma visoke dajatve ponovno uvedene. Septembra 2022 je bila vnovič določena najvišja dovoljena marža za kurilno olje.
Pred začetkom lanske turistične sezone je vlada ponovno regulirala cene naftnih derivatov ob avtocestah in hitrih cestah. Petrol se je odzval tako, da je v odročnejših krajih (začasno) zaprl nekaj bencinskih črpalk, kar je med lokalnim prebivalstvom sprožalo nemalo vroče krvi. Ker je vlada zaradi dviga cen nafte po ameriško-izraelskem napadu na Iran želela omejiti tujcem točenje bistveno cenejšega goriva v Sloveniji v primerjavi z okoliškimi državami, je pred dnevi cene naftnih derivatov ob avtocestah ponovno liberalizirala. Namesto vsaka dva tedna se bodo po novem cene spreminjale vsak teden.
Po pojasnilih Polanca se je zaradi ponovne liberalizacije cen naftnih derivatov ob avtocestah stanje zalog nekoliko izboljšalo. »Če so cene na avtocestah višje, se bo nekdo, ki želi natočiti dizelsko gorivo, odpeljal na bencinsko črpalko največ 30 kilometrov daleč, če potrebuje bencinsko gorivo, pa najdlje do 20 kilometrov. Ob avtocestah cen ni bilo treba nikoli regulirati, saj skozi Slovenijo poteka velik tranzitni promet, regulirane cene pa pomenijo izgubo zaslužkov trgovcev,« je dejal Polanec. Po mnenju Davorina Kračuna bi bilo najbolj optimalno, če bi bile cene naftnih derivatov ob avtocestah liberalizirane, da bi se trgovcem omogočilo višje zaslužke, zunaj avtocestnega križa pa regulirane.
V nasprotju sta si dve uredbi
Kot je poudaril Polanec, so marže trgovcev z gorivi v Sloveniji med najnižjimi v Evropi, med drugim so nižje kot na Hrvaškem. Ena od redkih bolj razvitih držav EU, ki regulirajo maloprodajne cene naftnih derivatov, je Belgija. Na trgu delujejo večji trgovci z gorivi z višjimi maržami in diskontni trgovci z avtomatiziranimi bencinskimi črpalkami brez osebja z nižjimi maržami. »Po drugi strani so bile v Sloveniji tako nizke marže, da diskontni trgovci s prodajo goriva niso mogli služiti, posledično pa se trg avtomatiziranih bencinskih črpalk ni mogel vzpostaviti v zadostni meri. Motivacija, da bi se s prodajo naftnih derivatov ukvarjali diskontni trgovci bolj množično oziroma jo razširili, je bila minimalna,« je opozoril Polanec.
Ko je Polanec s kolegi ekonomisti analiziral marže po liberalizaciji cen goriv, so ugotovili, da jih trgovci povečujejo počasi, saj jih je bilo strah, da bi država to interpretirala kot izkoriščanje tržne moči. »Pred vojno v Ukrajini leta 2022 so se marže v pol leta zvišale, nato pa stabilizirale. Ko je zaradi razmer v Ukrajini nastopil šok, je tedanja vlada določila najvišjo dovoljeno ceno, ki ni bila opredeljena s formulo, zaradi česar so imeli naftni trgovci velike izgube, konflikt pa je zaradi neodzivnosti vlade eskaliral v tožbah proti državi,« je dejal Polanec.
V Sloveniji sta si v nasprotju, je nadaljeval Polanec, dve uredbi – uredba o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov in uredba o obnovljivih virih v prometu, ki predpisuje delež biogoriv v običajnih gorivih. »Dejanska bruto marža je tako še nižja od regulirane bruto marže. Ob tem so k zniževanju izpustov toplogrednih plinov v prometu zavezani le trgovci z naftnimi derivati, saj za njih veljajo kazni, za druge akterje pa ne. Po drugi strani država ni naredila dovolj za hitrejšo penetracijo električnih vozil, s katerimi bi lahko okoljske cilje glede uporabe obnovljivih virov v prometu tudi dosegali. Do nedavnega država ni nudila dovolj velikih spodbud za nakupe električnih vozil. Če bi bile subvencije višje, bi bile potrebe po dodajanju biogoriv manjše.«
Regulirana bruto marža trgovcev z gorivi trenutno znaša 9,83 centa na liter dizla in 9,94 centa na liter 95-oktanskega bencina. Po prepričanju Polanca bi bila korektna marža, ki upošteva dodajanje biogoriv v običajna goriva, od 15 do 16 centov na liter.
Davki in trošarine v državah EU
Evropska unija trenutno še nima enotne politike, s katero bi se države lahko skupaj učinkovito soočile z nastalo energetsko krizo. Posamezne države se zato same odločajo za davčne olajšave, omejitev cen ali pa konkretne ukrepe šele pripravljajo. Konflikt je ohromil približno 20 odstotkov svetovne dobave nafte, ki potuje skozi Hormuško ožino, s čimer se je cena nafte brent v nekaj dneh povzpela s približno 60 na več kot 100 evrov za sodček. Cene zemeljskega plina v Evropi so od začetka spopadov poskočile za 60 odstotkov. Na bencinskih servisih pa so cene bencina in dizla ponekod že presegle mejo dveh evrov za liter.
V Evropski uniji torej trošarine in DDV sestavljajo več kot 50 odstotkov cene goriva na črpalki. Po podatkih evropske komisije za 16. marec je povprečni davčni delež v EU znašal 52,1 odstotka. Vendar pa obstajajo znatne razlike med državami. Najnižji davčni delež na bencin je imela Bolgarija (43,9 odstotka), medtem ko je bil najvišji v Sloveniji, kjer davki predstavljajo kar 57,8 odstotka cene, s čimer se Slovenija uvršča na vrh seznama.
Pri dizlu so davki v EU povprečno nižji in znašajo 44,6 odstotka. Zgolj štiri države članice so imele davke višje od 50 odstotkov: Malta (54,3 odstotka), Italija (51,1 odstotka), Irska (50,6 odstotka) in Slovenija (50,1 odstotka). Najnižji delež davkov na dizelsko gorivo pa imajo v Estoniji (37,6 odstotka), Španiji (38 odstotkov), na Švedskem (38,5 odstotka) in v Bolgariji (39,7 odstotka). Med večjimi gospodarstvi EU je imela Italija pri dizlu najvišji delež davkov, Francija (46,8 odstotka) in Nemčija (45,4 odstotka) sta bili blizu povprečja EU, Španija pa se z 38 odstotki davka na dizel uvršča med države z najnižjim deležem v Evropi.
Kot poroča Euronews, se lestvica držav po višini davčnih dajatev ne ujema vedno z vrednostmi, ki jih potrošniki plačujejo za liter goriva, saj se nabavne cene pred obdavčitvijo med državami močno razlikujejo. Čeprav ima Slovenija najvišjo davčno stopnjo za bencin (57,8 odstotka), slovenski potrošniki v absolutnem znesku plačajo 0,83 evra davka na liter, kar državo uvršča šele na 17. mesto v EU. Dejanski znesek davka na liter bencina sega od 0,58 evra v Bolgariji do 1,24 evra na Nizozemskem. Povprečje EU znaša 0,96 evra, vrednost nad enim evrom pa plačujejo vozniki na Danskem, v Nemčiji, na Finskem, v Grčiji, Franciji, na Nizozemskem in na Irskem.
Pri končnih cenah goriva eurosuper 95 je povprečna cena v EU na dan 16. marec, ko so bili objavljeni zadnji skupni statistični podatki, znašala 1,84 evra za liter. Najdražji bencin je bil na Nizozemskem (2,26 evra), Danskem (2,18 evra) in v Nemčiji (2,09 evra). Najnižje cene pa so bile v Bolgariji (1,33 evra), na Malti (1,34 evra), Cipru (1,42 evra), v Sloveniji (1,44 evra) in na Slovaškem (1,52 evra), poleg Turčije (1,22 evra). Do danes so se cene bencina praktično v vseh evropskih državah še nekoliko zvišale.
Pri cenah dizelskega goriva so davki v EU v povprečju znašali 0,87 evra na liter. Več kot evro davka na liter so plačali samo v Italiji (1,04 evra) in na Danskem (1,01 evra). V nominalnem znesku so najmanj davka plačali prebivalci Bolgarije (0,57 evra), Malte (0,66 evra) in Cipra (0,66 evra). Nad dan 16. marec so bile najvišje cene za liter dizelskega goriva na Nizozemskem (2,26 evra), Danskem (2,21 evra), v Nemčiji (2,15 evra), na Finskem (2,11 evra) in v Italiji (2,03 evra). Najmanj pa so za dizelsko gorivo plačevali na Malti (1,21 evra), v Bolgariji (1,44 evra), Sloveniji (1,48 evra), na Slovaškem (1,53 evra) in Cipru (1,59 evra).
Različni ukrepi med državami
Zaradi umanjkanja skupne politike in ukrepov, ki bi državam EU omogočili učinkovitejši spopad z energetsko krizo, posamezne države sprejemajo različne ukrepe. Španija je po začetnih notranjih trenjih potrdila najobsežnejši paket ukrepov v vrednosti pet milijard evrov, ki bo veljal do 30. junija. Glavni steber načrta so davčne olajšave: država je znižala DDV na vse oblike energije (goriva, elektrika, plin in butan) z 21 na 10 odstotkov. Ti ukrepi bodo račune za elektriko znižali za 13 odstotkov, bencin in dizel pa bosta cenejša za približno 30 centov na liter. Poleg tega bodo prevozniki, kmetje in ribiči deležni še dodatnega povračila v višini 20 centov na liter. Španija pa je sprostila tudi 11,5 milijona sodčkov nafte iz strateških rezerv.
V Nemčiji so se cene bencina v dveh tednih zvišale za skoraj 18 odstotkov (z 1,82 na okoli 2,16 evra). Namesto subvencij se je vlada osredotočila na regulacijo ponudnikov. Ministrica za gospodarstvo Katharina Reiche pa je predstavila zakon, ki bi bencinskim servisom dovolil spreminjanje cen le enkrat dnevno, ob 12. uri.
Italija načrtuje uporabo presežnih prihodkov iz DDV, ki so bili ustvarjenih zaradi višjih cen, za nadomestila potrošnikom, hkrati pa napoveduje sankcije za podjetja, ki bi krizo izkoriščala za povečevanje marž. Portugalska je bila prva, ki je uvedla začasno in izredno znižanje trošarine na dizelsko gorivo za 3,55 centa na liter, s čimer davkoplačevalcem vrača presežek zbranega DDV. Ukrep se je sprožil samodejno, ko je podražitev presegla prag 10 centov.
V Franciji se država za zdaj izogiba davčnim rezom in stavi na diplomacijo, medtem ko je naftni velikan TotalEnergies samostojno zamrznil cene goriv do konca meseca. Poljska pa zavzema previdno držo in opozarja, da bi prehitro spreminjanje regulacije lahko škodovalo stabilnosti trga.
Avstrija je uvedla strožjo regulacijo cen kot Nemčija: trgovci lahko cene zvišajo le trikrat na teden, znižajo pa jih lahko kadarkoli. Madžarska pa se je odločila za neposredno omejitev cen (1,54 evra za bencin in 1,59 evra za dizel), vendar ukrep velja le za vozila z madžarskimi registrskimi tablicami.
Švedska vlada je zaradi naraščajočih cen energentov predlagala začasno znižanje obdavčitve bencina in dizla. Liter bencina bi bil tako cenejši za eno krono (0,92 centa), liter dizla pa za 0,4 krone (0,37 centa). Če bo parlament vladni predlog podprl, bo nižja obdavčitev veljala od maja do konca septembra.
Tudi v sosednji Hrvaški je vlada ta teden sprejela nov paket ukrepov za zaščito gospodinjstev in gospodarstva pred rastjo cen ter med drugim določila nove najvišje maloprodajne cene pogonskih goriv. Cena 95-oktanskega bencina se je v torek tako zvišala za 12 centov na 1,62 evra za liter, dizla pa za 18 centov na 1,73 evra za liter. Če ne bi bilo vladnih ukrepov in bi trgovci maloprodajne cene lahko oblikovali prosto, bi cena bencina na Hrvaškem po navedbah vlade od torka znašala 1,71 evra, dizla pa 1,86 evra za liter.
Odvisnost od uvoza
Največje breme pri premagovanju energetskih kriz za Evropsko unijo še vedno predstavlja odvisnost od uvoza fosilnih goriv. Po podatkih Eurostata je EU leta 2025 uvozila za 336,7 milijarde evrov energentov, kar skupaj predstavlja 723,3 milijona ton fosilnih goriv. V primerjavi z letom 2024 se je uvoz sicer zmanjšal tako po vrednosti (11,1 odstotka) kot neto masi (0,6 odstotka).
Kot kažejo podatki, vrednost in obseg uvoza energentov upadata že od leta 2022: vrednost se je s 693,4 milijarde evrov znižala za 51,4 odstotka, obseg pa se je z 849,6 milijona ton zmanjšal za 14,9 odstotka. Največji padec v primerjavi z letom 2024 so zabeležili pri uvozu naftnih derivatov, medtem ko je uvoz utekočinjenega plina zabeležil strmo rast, saj se je po obsegu povečal skoraj za 25 odstotkov.
Leta 2025 je EU največ naftnih derivatov uvozila iz Združenih držav Amerike (15,1 odstotka), Norveške (14,4 odstotka) in Kazahstana (12,7 odstotka). ZDA so bile tudi glavni dobavitelj utekočinjenega zemeljskega plina, saj so zagotovile več kot polovico celotnega uvoza (56 odstotkov). Sledita Rusija (13,9 odstotka) in Katar (8,9 odstotka).
Iskanje skupnih rešitev
Evropska unija v teh dneh na izrednem vrhu v Bruslju išče skupni odgovor za ublažitev cenovnega šoka. Tiskovna agencija Reuters poroča, da evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen preučuje različne možnosti, vključno s subvencioniranjem in ciljno omejitvijo cene plina, da bi preprečila ponovitev energetske krize iz leta 2022. Kot je napovedala predsednica komisije, bodo ukrepi začasni in ciljno usmerjeni. Načrt pa po njenih besedah vključuje takojšnjo razbremenitev, kjer je to mogoče, in strukturne spremembe, kjer so potrebne.
Na področju stroškov energije je napovedala, da bo komisija sprejela še bolj prožna pravila državnih pomoči za podporo energetsko intenzivnim sektorjem. Zanje bodo lahko članice znižale tudi omrežnino, saj bo komisija predstavila predlog pravne podlage za izboljšanje produktivnosti omrežij. Bruselj bo prav tako predlagal znižanje davčnih stopenj za elektriko. Napovedala je še določene ukrepe v okviru sistema za trgovanje z izpusti, namenjene stabilizaciji cen.
Predsednica komisije je obenem poudarila pomen naložb v čiste tehnologije, ki jih nameravajo spodbuditi z vzpostavitvijo 30 milijard evrov vrednega sklada, financiranega s 400 milijoni emisijskih kuponov.
Medtem je evropski komisar za energijo Dan Jørgensen nakazal, da Bruselj razmišlja tudi o aktivaciji nekaterih drugih začasnih izrednih ukrepov v primeru hude cenovne krize. Državam članicam je bilo naročeno, naj čim prej dosežejo 80-odstotno zapolnjenost skladišč plina, kar je sicer 10 odstotnih točk manj od prvotnih ciljev, da bi s tem pomirili tržne udeležence.