S Celjem sem bil že prej povezan, saj so se tam končevale številne družinske nakupovalne poti, pozneje pa prvi mladostniški žurerski pobegi. Mesto je bilo tisti čas pač znano po dobro razviti klubski sceni in pestrem nočnem dogajanju, o katerem smo lahko v bližnjem Velenju le sanjali. Odgovor na to, kako se v mestu živi, pa ta bežna srečanja niso prinesla in me tisti čas tudi niso zanimala. Ko pa se človek odloči, da bo v mestu živel in skrbel celo še za njegovo dobro ime, je stvar drugačna.
Prvi vtis je bil, da tam živijo prijazni, odprti in ustrežljivi ljudje, ki imajo radi svoje mesto in ga spoštujejo. Kako ga ne bi, ko pa so že leta 1897 v središču mesta, v katerem je takrat živelo večinoma nemško prebivalstvo, slovensko pa je naseljevalo vasi in naselja v okolici, zgradili in odprli Narodni dom. Neorenesančno stavbo, ki še danes zaznamuje veduto mesta, takrat pa je postala središče slovenskega družbenega in kulturnega življenja in osrednja trdnjava v boju proti ponemčevanju ter steber slovenskega narodnega ponosa v mestu. Nemško prebivalstvo je to takrat tako presenetilo, da jim je uspelo odgovoriti šele deset let kasneje, ko so na drugem koncu starega mestnega jedra kot protiutež zgradili in odprli Nemško hišo. Tudi ta še danes zaznamuje podobo mesta in je od takrat dalje nepogrešljiva kulisa za razglednice, fotografiranje in v današnjih časih še za selfije. Nemci so odšli, zgodovina je začela pisati nova poglavja, ponos in svojevrsten lokalni patriotizem pa sta ljudem ostala. Tako kot se je v Celju izoblikovalo in ostalo svojevrstno narečje. Če ne rečeš Cele namesto Celje in s(j)eos namesto zdravo, potem že nisi od tam. Sprejmejo pa te vseeno.