Uvodnim karakterizacijam Ljubljančanov nemalokrat pripadejo dodatne izpeljave, ki sežejo tja do omenjanja spolne usmerjenosti, pomehkuženosti, snobizma, domišljavosti, kompliciranosti, izbirčnosti in tako naprej. »Ko pride Ljubljančan v gostilno, ne naroči, kar je na rednem meniju, à la carte,« je kot prvo impresijo, ki med njemu domicilnimi Notranjci velja o nas, povedal mlajši kolega. Kot tudi, da smo še malenkost bolj kot v Logatcu nepriljubljeni v Ilirski Bistrici.
Ne, kot Ljubljančan preostalim prebivalcem Slovenije nikakor nisi nujno simpatičen. Milo rečeno. In to je aksiom, s katerim mora biti kandidat za Ljubljančana seznanjen. V bistvu jim greš na živce, samo po sebi, kar tako, folklorno neizbežno nujno. Tako ni samo pri nas. Raziskave javnega mnenja na to temo dajejo vedeti, da so prebivalci glavnih mest tako po Evropi kot po svetu pri preostalih državljanih najmanj priljubljeni. Berlinčani drugim Nemcem, Pražani drugim Čehom, Parižani Francozom, Washingtončani in Newyorčani preostalim Severnoameričanom, Londončani Angležem … Tudi karakterizacija prebivalcev glavnega mesta je podobna: zadržani, hladni, prepotentni, egocentrični, zafnani, vase zagledani, vzvišeni …