Zimski športniki bodo v prihodnjih treh tednih v središču pozornosti. V italijanskih Alpah v Cortini d'Ampezzo in Bormiu (alpski smučarji), Anterselvi (biatlonci), Livignu (deskarji na snegu), Predazzu in Teseru (smučarski skakalci, tekači na smučeh in nordijski kombinatorci) bodo tekmovali za olimpijski prestiž. Vseh 37 športnikov olimpijske reprezentance je članov Smučarske zveze Slovenije.
S kakšno popotnico boste pospremili športnike na 25. zimske olimpijske igre?Za vsakega športnika so olimpijske igre eden od vrhuncev kariere, ne glede na to, v katerem obdobju športne poti je. Na začetku kariere so za nekoga motiv, ob koncu zadnja priložnost za izpolnitev pričakovanj. Slovenskim športnikom bom zaželel tekmovanje brez poškodb in v okviru zmožnosti, saj bodo le na takšen način lahko izpolnili tako svoja pričakovanja kot pričakovanja slovenske javnosti. Naša naloga je, da športnike opogumimo in jim omogočimo vso podporo, da lahko na največjem tekmovanju vrhunsko nastopijo. Ob vrhunskih rezultatih športnikov vselej uživamo, spregledamo pa gradnjo njihove baze, v kateri sodeluje zelo veliko posameznikov različnih znanj, strok in drugih vrlin.
Je v zimskih športih res uspeh le osvojitev kolajn?Športniki so z izjemno preteklostjo zgradili fenomen, da je dobro le najboljše. Naša naloga je, da na podlagi sosledja rezultatov športnikov na državni, evropski in svetovni ravni ugotovimo, kaj moramo storiti, da bomo športnikom še naprej omogočali okolje za doseganje vrhunskosti. V ekipnih športih smo veseli uvrstitev na veliko tekmovanje, v posamičnih ali v primeru športnikov pod okriljem Smučarske zveze Slovenije pa imamo sladko razvado, da denimo uvrstitve v finalne vožnje tekem svetovnih pokalov niso dovolj dobre. To ni izgovor za športnike, temveč za funkcionarje, da bomo piramido sestavili tako, da bodo pričakovanja realna, hkrati pa na vsaki stopnji jasno definirana in visoka. Zato imamo jasne cilje, da naredimo čim več tako uspešnih olimpijskih ciklov, kot zimske športnike krasijo v zadnjem obdobju.
Zgodovina dosežkov slovenskih zimskih športnikov kaže, da so z izjemo predzadnjih iger v Pjongčangu športniki v zadnjih 16 letih dosegali zgodovinske uspehe. Pričakujete, da se bo trend v Italiji nadaljeval?Uspehi smučarskih športov so večplastni. V prvi fazi so zanje zaslužni športniki, imamo pa tudi organizacijske uspehe. Športniki pod našim okriljem so v daljšem časovnem obdobju v vsaki od naših panog dosegali izjemne uspehe, kar ima pozitivne učinke na ves slovenski šport. Trenutno se v najlepši luči kažejo slovenski smučarski skakalci, zato od njih zelo veliko pričakujemo. V drugih panogah se je razkorak med trenutnim stanjem in svetovnim vrhom povečal. Nekateri športniki so bili na vrhuncu morda na kakšnih drugih igrah, a imajo dovolj izkušenj in volje, da lahko v Italiji presenetijo. Iz vsakega rezultata bomo morali izluščiti najboljše, saj je po koncu olimpijskega obdobja čas za analizo. Ne zgolj pri dosežkih športnikov, saj je njihova zveza odgovorna za pomembne sestavine vrhunskega športa, kot so financiranje, organizacija in delovanje stroke, določitev pravega trenerskega znanja in številnih drugih pomembnih dejavnikov. Tako kot stremijo športniki k vrhunskosti, bomo morali tudi funkcionarji pokazati modrost in znanje, da bomo zložili skupaj vse najpomembnejše dejavnike.
Od leta 2010 je slovenske zimske športnike krasilo, da so bili v olimpijskem vrhu v več panogah, zato so na igre prihajali z jasnim ciljem, osvojiti najbolj cenjeno športno odličje. V tej sezoni imajo lahko najvišja pričakovanja le smučarski skakalci. Lahko govorimo na eni strani o rezultatskem blišču, na drugi pa o bedi?Če tako pojmujete uspehe slovenskih zimskih športnikov, se z vami strinjam. Je pa dejstvo, da je Smučarska zveza Slovenije v okviru slovenskega športa zelo posebna organizacija, saj združuje večje število športnih panog, ki bi lahko bile po drugi logiki tudi samostojne zveze. To je dar in prekletstvo.
Dar in prekletstvo česa?Manj pozitivni sentiment je, da imamo v eni hiši, eni zvezi in eni pravni osebi, kot ste ocenili, uspeh in neuspeh. Po drugi strani je v tem naša glavna moč. Ker lahko vedno ena panoga s svojimi uspehi potegne druge naprej. Raznolikost in raznovrstnost smučarske zveze, ki se formalno odraža v panogah, vidim kot veliko prednost. Ne zgolj s športnega vidika, temveč tudi s promocijskega in poslovnega. Vselej je nekdo zastavonoša, za katerim hodijo vse druge naše panoge. Seveda bi bilo najboljše, če bi bili dobri vsi. Toda pomembno je, da je tisti, ki nosi zastavo, dovolj odgovoren, da za njim vsi hodijo ponosni in z jasno vizijo, kako priti na njegovo mesto. V tem trenutku je zastavonoša nedvomno panoga za smučarske skoke, ki po delu, organiziranosti, stabilnosti in medsebojnem sodelovanju ne predstavlja dobre prakse le v Smučarski zvezi Slovenije, temveč v celotnem slovenskem športu.
V kakšni formi je vaš predhodnik Enzo Smrekar, ki vam je zaupal funkcijo podpredsednika, torej enega najtesnejših sodelavcev, zapustil Smučarsko zvezo Slovenije?Smučarska zveza je tudi po nenadnem odhodu mojega predhodnika ostala v dobri formi. Enzo je opravil svoje poslanstvo in deloval dobro ter svojim naslednikom omogočil, da so lahko še boljši. Uspešnost vodenja športnih panog se meri tudi po drugih, nerezultatskih kriterijih. Eden od njih je poslovna bilanca, v kateri je smučarska zveza v tem trenutku urejena organizacija. Bilanca stanja omogoča normalne reakcije, ne glede na rezultate. Imamo močan temelj, kar je nesporen prispevek Enza Smrekarja. Zato nam bo vsem izziv, kako glede na trenutne gospodarske razmere ostati na tej ravni.
V kratkem času vašega predsedovanja je bil navzven najbolj viden odvzem funkcije direktorju Zavoda za promocijo zimskih športov Sloski Tomažu Šušteršiču. Zakaj ste se odločili za ta korak?Moj pogled na delovanje pravnih subjektov je, da ko gre za multideležniško okolje, so primerna ena orodja, kjer pa je jasno, da je deležnik in ustanovitelj eden – ustanovitelj zavoda Sloski je Smučarska zveza Slovenije –, je treba organizaciji bolje povezati. Graditi morata skupne vrednote, imeti skupni cilj in poenotiti poti, zato je bila takšna poteza potrebna. Smučarska zveza je kot celota stabilna, določeni deli pa so iz različnih razlogov izkazovali drugačno poslovno sliko. Tomaž še naprej deluje kot generalni sekretar dogodkov in ostaja pomemben del ekipe. Verjamem, da s svojimi izkušnjami tej funkciji najbolj ustreza. Čeprav je smučanje individualni šport, za njim vedno stoji ekipa. Zato je pomembno, da so posamezniki v ekipi na položajih, kjer lahko najbolje delujejo.
Iz vašega odgovora lahko sklepamo, da bo organizacija športnih dogodkov ostala ena od prioritet Smučarske zveze Slovenije.Nedvomno. Naš cilj je, da ohranimo največje športne dogodke v Sloveniji ter da jih naredimo poslovno vzdržne. Organizacija dogodkov je večplastna. En vidik je promocijski, da tekme najvišjega ranga pozicionirajo določeno športno panogo. Drugi učinek je finančni. Po mojem načelu se uspešnost organizacije športnih dogodkov meri tudi po tem, da lahko športu nekaj vrnemo. Unikatnost smučarske zveze je, da že dolgo obdobje z domačimi klubi in društvi organizira tekme svetovne ravni, na katerih nastopajo slovenski športniki in športnice. Takšen trikotnik slovensko športno kulturo opogumlja, da se ji priključuje vse več organizacij. Takšna pot je vsekakor prava, moramo pa biti odgovorni, da se izognemo pastem. Nacionalne panožne zveze ne smejo biti organizatorji dogodkov, ker je njihova primarna odgovornost razvoj društev. So pa lahko panožne zveze pomembna komponenta, da dogodke naredimo prav. Zato sem se odločil smučarsko zvezo in zavod Sloski bolje povezati.
Okoliščine so takšne, da z ekipo resno razmišljam o tem, da še nekaj časa vztrajamo na smučarski zvezi. Naše delovanje v kratkem času nam omogoča določiti smele cilje. Moja primarna funkcija je grajenje nacionalne baze znotraj smučarske zveze. To pomeni, da se bom vedno najprej ukvarjal z domačimi vprašanji. Smučarsko družino bi rad okrepil z več športniki na funkcionarski ravni kot tudi gospodarstveniki in drugimi profili, ki bodo smučarski zvezi dajali širino. Tu imamo veliko rezervo v sodelovanju s klubi in društvi, člani naše zveze.
Pričakujete kakšnega protikandidata?Nisem pravi naslovnik za to vprašanje. Po eni strani laska, če jih ne bo, po drugi bo dobro, če bodo. Ne glede na število kandidatov smo okvir dialoga toliko odprli, da smo v šestih mesecih zbrali precej novih mnenj, vključili veliko novih ljudi, kar je dobra popotnica, da vodstvo v širši sestavi nadaljuje svoje delo. Spomnil bi, da je bila odločitev Enza Smrekarja, da odstopi s funkcije, nenadna za vse, tudi njegove najtesnejše sodelavce. Takšne odločitve povzročijo stres ter vnašajo v okolje določeno mero negotovosti. V tem času smo funkcionarji, klubi in društva pokazali veliko stopnjo odgovornosti, da se nismo ukvarjali s posledicami osebnih odločitev, temveč smo se osredotočili na športnike, da imajo v olimpijski sezoni zagotovljen dober trenažni proces. Nadaljevati moramo z reformo, kar kaže sprememba statuta, ter pozornost posvečati ključnim komercialnim projektom. Vse to kaže na zavedanje odgovornosti, ki jo zagovarjam pri svojem dolgoletnem opravljanju dela na številnih vidnih funkcijah v slovenskem športu.
Omenjate spremembo statuta. Mar ni statut temeljni akt, ki funkcionarje zavezujek spoštovanju, ne spremembam?
Na izredni volilni skupščini smo s klubi soglasno posegli v statut, v katerem smo formalno popravili nekaj tehničnih stvari. Dve spremembi sta bili vsebinski, in sicer sta zajemali bolj racionalno delovanje naše zveze ter nam omogočili povečanje pripravljenosti na prihodnje strateške korake. Prva sprememba statuta je bila bolj fleksibilna in hkrati pravno predvidljiva, kar zadeva možnost ureditve delovanja panog pod okriljem smučarske zveze. Druga so bile reforme na področju članstva, kjer odločevalskih razmerij ne spreminjamo, nadgrajujemo pa pomembno komponento, da lahko v sodelovanju s klubi izmerimo našo športno širino. Šport se bo, glede na to, kam pluje, meril po več dejavnikih kot zgolj po vrhunskih športnih rezultatih. Menim, da je statut v okviru utemeljenih sprememb vedno živa materija. Članice smučarske zveze so dobro razumele, da spremembe statuta povzročajo spreminjanje športne politične slike. Statut je namreč pravni okvir, ki ga moramo pravočasno spreminjati, da lahko z organizacijo delujemo optimalno.
Katere bi bile vaše glavne usmeritve na enem najvidnejših položajev slovenskega športa v prihodnjih štirih letih?Svoje delo sem razdelil v tri sklope. Ker smo nacionalna panožna športna zveza, je naše primarno poslanstvo skrb za razvoj baze in vrhunskega ter kakovostnega športnega rezultata. Drugo je optimalno poslovanje in delovanje, tretje pa zgraditev infrastrukture vseh vrst. Vsak od teh terminov ima več ključnih dejavnikov uspešnosti. Še zdaleč ni edino merilo število doseženih kolajn na največjih tekmovanjih. Kot dolgoletni prostovoljec Olimpijskega komiteja Slovenije lahko rečem, da poznam ustroj številnih športnih panog. Večina med njimi se zna promovirati z državnimi prvenstvi. Sprašujem se, zakaj tega ne znamo v smučanju in so državna prvenstva samoumevna.
Omenjate infrastrukturo vseh vrst. Kaj imate v mislih?Poznamo več vrst infrastrukture, ki je ne gradimo le z opeko. Sem sodijo tudi znanje, komuniciranje, sodelovanje s klubi. Gre za povsem različne dimenzije strateškega pristopa, ki ga moramo vpeljati v naslednje štiriletno obdobje. Zato bomo imeli dve pomembni točki preverjanja. Tu mislim na stalno komunikacijo s panogami in klubi, ker je smučarska zveza neke vrste holding, ki združuje več panog. Zato je pomembno, da v vsakem trenutku vemo, kdo je za kaj odgovoren. Treba je razumeti vlogo zveze, panoge in kluba v celotnem sistemu. Zavedam se, da bo takšen proces trajal nekaj časa, a ga bomo ves čas spremljali na več ravneh. Po vzoru športnikov si bomo zastavljali cilje, ki jim bomo dajali kljukice. V javnih nastopih sem večkrat izpostavil, da če nisi superman in želiš priti na vrh nebotičnika, moraš startati v pritličju. Konkretne ukrepe, ki bodo zaznamovali poslovno leto, bomo poskušali uvesti tako na zvezi kot v panogah, kot del naše poslovne kulture, da ne bodo stalno merjeni le športniki, temveč tudi funkcionarji.
Se v primeru vaše izvolitve na sedežu SZS v Podutiku obeta kakšna kadrovska čistka, morda okrepitev?Najprej moram osvojiti mandat, potem pa z najbližjimi sodelavci zavihati rokave. Pohvaliti moram angažiranost direktorja Uroša Zupana, ki se dobro zaveda položaja, v katerem smo. Je človek, ki lahko vodi program po stebrih, se pravi, organizacijskem, strokovnem, razvojnem in infrastrukturnem. Struktura je takšna, da sam pokrivam strateški del, Uroš pa je kot nekdanji športnik prehodil ves sistem ter bil navsezadnje tudi direktor smučišča, zato je odličen izvršni operativec. Zanesljivo bo prišlo tudi do kakšne spremembe. Če športniki menjajo trenerje, serviserje, fizioterapevte in nutricioniste, bomo tudi funkcionarji sestavili ekipo, ki jo bomo preverjali najmanj vsak olimpijski ciklus.
Najvidnejšo krizo med športnimi panogami SZS doživlja slovensko alpsko smučanje. Ne le, da ne dosega uspehov, tudi podmladek je sila skromen. Vaš pogled?Na Smučarski zvezi Slovenije smo zgradili teorijo avtonomije panog, ki je v mnogih delih dobra. Ker smo pravna oseba, moramo paziti, da se avtonomija ne sprevrže v anarhijo. Gre za občutljive mehanizme, kjer se mora smučarska zveza zavedati, kje so stvari ušle tako daleč, da mora biti kot celota najmanj resen partner v iskanju rešitev. Alpsko smučanje je panoga, ki je dala smučarski zvezi in slovenskemu športu vse, kar je mogoče osvojiti. Gre za veliko panogo znotraj našega ustroja. Če kihne, je lahko prehlajena celotna zveza. Podobno velja za smučarske skoke. Če uporabim grob strokovni termin, bo treba v panogo za alpsko smučanje rizično investirati.
Rizično investirati kam?V prihodnji potencial. Pogledati bo treba, kdo je sposoben stvari resno reformirati, saj ne bo šlo več za kozmetične popravke. Pri krizi panoge moram biti zelo odkrit, čeprav mi gre težko z jezika, da bomo morali svoj poslovno-marketinški model prilagoditi do te mere, da bomo zdržali celotno olimpijsko obdobje ali še dlje. V športu, kjer tekmuje deset in več najrazvitejših gospodarskih in drugih velesil na svetu, bo pot nazaj na vrh trnova in bo zahtevala spremembe.
Katere spremembe?Morali bomo povečati bazo, saj v naboru potrebujemo več tekmovalcev in tekmovalk. Nekdo bo moral sprejemati najtežje odločitve, da bo opravljanje dela vodje panoge poslanstvo, ne funkcija. Ta človek bo moral dati od sebe 125 odstotkov. Slovenski šport je nasploh strukturiran tako, da išče 20 odstotkov napredka v entuziazmu, trenerski stroki, prostovoljstvu, vrhunskosti posameznikov, da lahko konkurira velikim. Alpsko smučanje je v preteklosti pokazalo, da je temu kos. Če bom še naprej predsednik, se ne bom izognil odgovornosti v ključnih zadevah, ki se nanašajo na smučarsko zvezo. Kriza alpskih disciplin definitivno vpliva na podobo naše organizacije. Zato bom zelo podrobno spremljal proces reformnega programa alpskega dela.
Pa vendarle je panoga v zadnjih dveh letih naredila nekaj sprememb, na vodstvene funkcije je pripeljala nove ljudi. Toda želenega učinka ni, mar ne?Drži. Da pa ne bo pomote; v zadnjih dveh letih je panoga precej naredila. A je zapiranje vrzeli treba pospešiti. Poleg tega razmere v klubih ne kažejo, da bi lahko krizo zakrpali. To od nas terja, da smo bolj pozorni.
Panoga za alpsko smučanje razpolaga s štirimilijonskim proračunom, kar se zdi skoraj neverjetno. Je vsaj blagajna v zelenih številkah?Je. Nasploh je smučarska zveza kot celota zgodovinsko gledano poslovno v dobri formi. Vodstvo, kamor sodimo predsednik, direktor, predsedniki panog in druga najožja ekipa z vodji panog, pa se mora zapreti v sobo in se vprašati, kakšni bodo naši skupni ukrepi, da bomo ostali na tej ravni. Moramo se zavedati, da gre za podobno vajo, kot sva jo prej omenjala pri rezultatih športnikov. Naše poslovanje ne sme biti odvisno zgolj od rezultatov športnikov. Nanje smo lahko ponosni, jim čestitamo, funkcionarji pa moramo zagotavljati, da bo odšla smučarska zveza v naslednje obdobje močnejša.
Panoge znotraj SZS razpolagajo z različno infrastrukturo. Lastni poligon je večna želja alpskega dela Smučarske zveze Slovenije. Je eden vaših ciljev, da se boste kot deveti predsednik SZS v zgodovini podpisali pod realizacijo projekta?Biatlonski center na Pokljuki imamo v lasti, ne zgolj športni, ampak tudi njen turistični del. V Planici smo lahko ponosni na skakalni in nordijski center. Na alpskem delu pa imamo izziv. Od časov, ko je bil najbolj množičen, so se spremenili gospodarske okoliščine in lastniška razmerja. Spremenilo se je precej stvari, ki so povzročile, da alpske discipline nimajo svojega doma. Po številnih pogovorih smo spoznali, kaj je naša prioriteta. Ta je, da zaščitimo možnost, da vse starostne kategorije slovenskih alpskih smučarskih reprezentanc trenirajo doma in pravočasno. Da imajo na primernih poligonih pravico kot prvi uporabiti smučišča. Iščemo rešitve, ki bodo v okviru javno-zasebnih partnerstev pripeljale do uresničitve tega interesa. Radi bi torej začeli z enim 'pilotom', ki bi bil v Kranjski Gori. V nadaljevanju pa v okviru mandata nadaljevali še s tremi do štirimi lokacijami, ki bi alpsko smučanje tudi v kakovostnem in vrhunskem delu približale klubom ter ga naredile bolj dostopnega in pravočasnega.
Številke kažejo, da je Matjaž Han s sodelavci na področju slovenskega športa naredil velik korak naprej. Eno je numerika, drugo pa je dejstvo, da smo v obdobju, v katerem smo sprejeli nacionalni program športa za desetletno obdobje in ki ima dovolj realnih nastavkov, da se lahko športu dobro godi. Na predlog resornega ministra je celotna slovenska vlada pokazala, da ima rada šport. To je zelo pomembno in še zdaleč ni samoumevno. Naloga športa pa je, da zaupanje, ki je dvosmerna cesta, upraviči. Predsedniki panožnih zvez smo v evropskem modelu športa prostovoljci, s svojimi profesionalnimi kadri poskušamo delati optimalno za zvezo. Letvica je postavljena visoko. Boljši ko so rezultati, manjše so rezerve. V Sloveniji imamo nekaj večjih športnih zvez, ki smo skupaj z olimpijskim komitejem odgovorne za to, da skrbimo za zastopanje interesov celotnega slovenskega športa.
Franjo Bobinac je ta mesec uradno potrdil svojo kandidaturo za drugi mandat predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Kakšno je sodelovanje krovne zimske in športne organizacije?Če gre dobro slovenskemu športu, gre dobro smučarski zvezi in obratno. Olimpijski komite je v vsaki državi organizacija, ki ima zelo specifične lastnosti. Ena takšnih je, da nima svojih športnikov, temveč si jih za vsako tekmovanje sposodi od nacionalnih panožnih športnih zvez. Sinergija je nujna, saj ima vsak nacionalni olimpijski komite zelo pomembne sistemske pristojnosti. V Sloveniji se to odraža v tem, da ima OKS javna pooblastila, sodeluje z olimpijsko solidarnostjo, preverja skladnost z mednarodnimi tekmovalnimi sistemi in drugo. Menim, da je za Franjem Bobincem zelo uspešen mandat, ki mu daje dovolj jasne pozitivne signale za nadaljnje delo. Bo pa moral predsednik v prihodnjem mandatu pokazati veliko strasti, da bo nadaljeval trend rasti.
Smučarska zveza je lastnik biatlonskega centra na Pokljuki, ki ga upravlja Športno društvo Pokljuka. Kako gospodarni ste do svoje lastnine?Smo v finalni fazi korekcij upravljanja infrastrukture. Menim, da smo na dobri poti in jih bomo v kratkem zaključili. Združiti moramo potrebo po športni komponenti ter zagotoviti, da naš portfelj ne bo izgubljal vrednosti. Naš skupni fokus je, da bo imela naložba normalno vrednost. Zato se moramo odkrito in odgovorno pogovarjati.
Se strinjate, da ima biatlon vrhunske razmere za vzgajanje mladih in vrhunskih športnikov, a jih razpoložljiv trenažni center na Pokljuki ne proizvaja?Uspehi v športu so ultimativna ura resnice. Rezultati športnikov bi morda lahko bili boljši, toda po drugi strani biatlonska panoga po kriterijih trženja in organizacije velikih dogodkov dela dobro. Poleg tega imamo iz biatlonskih vrst kandidata Tima Farčnika, ki ga podpiramo za visoke funkcije v Mednarodni biatlonski zvezi. Posledično se bomo morali vprašati, kaj še manjka, da bomo naredili preskok tudi na rezultatskem področju.
Smučarska zveza Slovenije je 20-odstotna lastnica Športne loterije. Čutite kot predsednik obeh institucij konflikt interesov?Delniška družba Športna loterija in igre na srečo ima sedem lastnikov, od tega pet večjih, eden med njimi je tudi Smučarska zveza Slovenije. Dejstvo je, da je smučarska zveza manjšinski delničar, s čimer sem v prvi vrsti seznanil nadzorni svet. Ugotovili smo, da pravno gledano ni konflikta pri opravljanju obeh funkcij. Na zadevo moramo paziti po najvišjih pravnih standardih korporativnega upravljanja. Je pa res, da je Športna loterija organizacija, ki je širše povezana s športom, še zdaleč ne zgolj v povezavi s Smučarsko zvezo Slovenije, česar se kot predsednik uprave dobro zavedam. Dobro delovanje podjetja je pomembno za ves slovenski šport.
Dobra štiri leta ste predsednik uprave Športne loterije. Na kaj ste v času vodenja najbolj ponosni?Športna loterija je v tem času poslovala dobro. Dvignili smo spletno prisotnost. Po prodaji in dobičku dosegamo najboljše rezultate. Ključne dejavnike smo z ekipo dosegli zato, da je družba bolj odporna proti spremembam. V okviru nove strategije imamo jasno zastavljeno tezo, saj se zavedamo, da lahko pride do sprememb. Prizadevamo si biti dovolj poslovno usposobljeni, da smo del njih.
Ste lahko s številkami konkretnejši?Ocenjujemo, da smo lani presegli 150 milijonov evrov vplačil, kar je najvišja rast. Računamo, da bo dobiček približno enak kot leto prej, ko je prvič v zgodovini presegel pet milijonov evrov.
Pred vrati so parlamentarne volitve. Bi lahko morebitna menjava vlade zamajala temelje Športne loterije?Športna loterija je uspešno dosegla transformacijo v gospodarsko družbo, ki deluje na področju gospodarske panoge iger na srečo. Verjamemo, da smo na tem področju kompetenten in relevanten sogovornik komur koli, ki bo nosil odgovornost morebitne reforme slovenskega trga iger na srečo.