»Na področju kmetijske politike so se tudi v preteklosti dogajale kakšne neumnosti, da smo se lahko pritoževali, toda zdaj so te neumnosti dosegle vrhunec. Nevladniki imajo neposreden dostop do kabineta predsednika vlade, kar je neresno in po moje tudi ni zelo državniško. Potem imamo še kmetijsko ministrico, ki je talentirana igralka – veliko govori in za vsakogar najde tolažbo, zgodi se pa nič. Beseda ji sicer teče, vendar je njena govorica brez prave vsebine. Temu bi lahko rekli festival floskul,« je uvodoma povedal Marko Višnar.
In nadaljeval: »V Sloveniji lahko nevladniki mimo ugovorov stroke in rejcev izsilijo vrsto ukrepov, kot so prepoved reje kokoši nesnic v obogatenih kletkah, prepoved kastracije pujskov, vzpostavitev mreže zavetišč za konje itd. Ti ukrepi so sicer vredni pozornosti, vendar bi jih morali uvajati postopno in skladno z organskim razvojem panoge, v katero posegajo. Toda nevladni jurišniki posegajo v kmetijstvo, še zlasti v živinorejo, brez občutka in prave mere. To je ekscesno tudi zato, ker je pri nas živinoreja daleč od tega, da bi bila intenzivna. Poleg tega v večini izkorišča travinje, prevladujočo kmetijsko kulturo, ki lahko edina prepreči zaraščanje kulturne krajine. Dve tretjini slovenskega ozemlja sta namreč primerni le za rejo travojedih živali.«
Zakaj je živinoreja v Sloveniji tako na udaru?Raznovrstni okoljski aktivisti živijo v svojih strogo omejenih mehurčkih in se ne menijo za argumente, ki bi lahko oslabili ali izpodbili njihove trditve. Tak primer smo imeli z demonizacijo govedoreje zaradi njene domnevne ključne vloge pri izpustih CO2 in metana v okolje. Aktivisti za čuda ne napadajo prometa, energetike in industrije, ki po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo prispevajo okoli osemdeset odstotkov skupne antropogene emisije toplogrednih plinov. Napadajo pa preostalih petnajst do dvajset odstotkov, ki naj bi jih prispevala kmetijstvo in živinoreja. Od tega je najbolj spornih 44 odstotkov metana, ki je sicer velik onesnaževalec, toda ker v dvanajstih letih razpade, je njegova škodljivost bistveno manjša kot škodljivost CO2, ki se ne razgradi stoletja.