Leta 1957 rojena umetnica je svojo ustvarjalno pot začela na ljubljanski baletni šoli; nato je v drugi polovici 70. let minulega stoletja študirala še klasične in sodobne baletne tehnike v Mednarodnem plesnem centru Roselle Hightower v francoskem Cannesu, leta 1980 pa je postala članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je skozi več kot dve desetletji nastopala v skoraj vseh predstavah. Toda zanimali so jo tudi sveži plesni tokovi: tako se je sredi 80. let pridružila Plesnemu teatru Ljubljana, ki ga je po vrnitvi iz Londona ustanovila Ksenija Hribar, kjer se je kot plesalka in vse bolj tudi kot koreografinja začela temeljiteje posvečati sodobnemu plesu; pri tem so jo zanimali predvsem odnosi med gibom in materialnostjo prostora. Njene koreografske raziskave so botrovale nastanku dolge vrste predstav, umeščenih na sila različna prizorišča, od dvoran in galerij do urbanih prostorov, a med drugim tudi doktoratu z naslovom Estetska negativnost in koreografska praksa, ki ga je leta 2015 opravila v Londonu.
Kakšni so bili vaši prvi občutki ob novici, da ste prejeli Prešernovo nagrado?Mene je presenetila. (Smeh.) Sicer pa sem odločitev razumela kot precej drzno glede na to, da so nagrado namenili področju sodobnega plesa, ki po pogojih dela, ustvarjalnih možnostih in navsezadnje plačilu še vedno ni enakovredno drugim področjem umetnosti, pa četudi se stvari v zadnjem času nekoliko premikajo na bolje. In zaradi sistemske zapostavljenosti sodobni ples kljub vse pogostejšim kakovostnim vrhuncem še vedno ne dosega širše javnosti, čeravno je na strokovni ravni znotraj polja sodobne umetnosti ustrezno in dovolj obširno obravnavan; v tem smislu vidim nagrado kot dobrodošlo priložnost, da se sodobnemu plesu ponudi primeren poudarek in tudi večja pozornost.
Seveda pa se ob nagradi te vrste vprašaš tudi, ali si jo zares zaslužiš – sem res toliko naredila? (Smeh.) Na to ni lahko odgovoriti – nedvomno sem med najstarejšimi še dejavnimi koreografi in koreografinjami, skozi leta sem ustvarila kar obsežen opus in tudi še vedno kar precej delam. Mogoče je k nagradi prispevalo tudi moje delo v DUM – Društvu umetnikov, ki sva ga pred malo manj kot tremi desetletji ustanovila z Vadimom Fiškinom, v njem pa predstavljamo in podpiramo raziskovanje na različnih področjih sodobne umetnosti, s poudarkom na gibu in konceptualnih praksah, ki zahtevajo drugačne pristope in ustvarjalne procese.
Čemu pa bi pripisali prej omenjeno sistemsko odrinjenost sodobnega plesa?