Janez Hočevar je v svoji karieri prehajal med gledališčem, filmom in televizijo. Bil je član ljubljanske Drame, nato se je podal na svobodo, več kot četrt stoletja pa je poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za vlogo v Kavarni Astorija je prejel zlato areno v Pulju, široko občinstvo ga pozna tudi kot obraz akcije Podarim – dobim in doktorja Kroto iz Naše male klinike.
Miha Hočevar je svoj celovečerni prvenec Jebiga posnel z lastnimi sredstvi, pozneje se je med drugim podpisal pod mladinski film Gremo mi po svoje. Ob režiji se posveča pisanju scenarijev in razvoju novih filmskih projektov. Vloge za očeta je pisal že prej, vendar so ti načrti obstali pri financiranju. S Skritimi ljudmi sta prvič dobila priložnost, da dolgoletno poznavanje drug drugega preizkusita še v odnosu med režiserjem in igralcem.
Prvič v zgodovini vajinega ustvarjanja sodelujeta. Sin režira očeta, ki igra v sinovem filmu. Kako je potekalo sodelovanje?Janez: Najprej naj povem, da je ta intervju namenjen Mihi. Jaz sem tu bolj po naključju.
Janez: Potem ko me je pred štirimi leti zadela kap, sem prenehal dajati intervjuje, kajti tudi končati je treba znati. Tako gre vsa zasluga za to, da se danes pogovarjamo, sinu, ki me je v to prisilil. (Smeh.) Res pa je, da nikoli nisva sodelovala, saj projekt ni dobil denarja oziroma sofinanciranja, kadar koli sva želela sodelovati oziroma je Miha zame napisal vlogo. No, tokrat ga je po nekem čudežu dobil. (Smeh.)
Miha: Res je, da sem te prisilil, ampak intervju je namenjen obema. (Smeh.) Res je tudi, da nisva nikoli sodelovala, razen pri nekaterih komercialnih projektih; recimo, prebral je besedilo za reklamo za Belinko. Pri večjih projektih pa nisva sodelovala, kajti, kot je rekel, kadar koli sem napisal vlogo zanj, projekt ni šel skozi sito financiranja in je obležal v predalu. Ampak ne zaradi njega.