Medtem ko po Iranu še vedno padajo bombe in rakete ter regijo občasno preletavajo brezpilotniki, ko je Hormuška ožina enkrat blokirana in drugič deblokirana, marinci z Okinave in ZDA pa plavajo nekje v Rdečem morju, čakajoč na zagroženo invazijo, se v Ankari pripravljajo na letošnje redno, 34. vrhunsko zasedanje Nata (6. in 7. julija). Gostiteljica predlaga, da na njem zaveznice resetirajo svoje zavezniške odnose z Združenimi državami Amerike in se pripravijo na zmanjševanje njihove vojaške prisotnosti v Evropi. Nove odnose z ZDA mora zavezništvo urediti na »sistemski ravni«. Vrh v Turčiji bo priložnost, da z ZDA poskušajo razčistiti vprašanja, kaj so njihovi dejanski geopolitični in geostrateški cilji ter kakšna sta vloga in mesto Evrope.
Zgodovinska motnja ali premik težišča?
Vprašanje, ali je to primerno mesto in čas za razpravo o prihodnosti Nata z ZDA ali brez njih, ima dva odgovora. Prvi gradi na razumevanju Trumpa kot zgodovinske motnje, ki bo trajala še tri leta. Treba je preživeti to obdobje s čim manjšimi političnimi in strukturnimi vojaško-operativnimi posledicami do vrnitve odnosov v stare tirnice. Nosilec te struje je generalni sekretar Nata Mark Rutte z njegovo servilnostjo do »dedija« Trumpa. Drugi odgovor verjame, da je Trump posledica premika geopolitičnega težišča ZDA v Azijo in da Trumpov odhod ne bo bistveno spremenil ameriško-evropskih odnosov. Odvisno od tega, kateri odgovor bo prevladal v Ankari, se bodo razvijale tako kolektivna kot tudi individualna nacionalna varnostna politika ter posledično doktrina, struktura, organizacija in oborožitev vojsk stare celine.